zmuzljivo knjigotrštvo // fishy business

auxis rochei 758A8582

 

V četrtek sem se v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi udeležil debate o prihodnosti knjigarn. Vstopil sem skozi stranska vrata, pripravil sem zakusko za obiskovalce debate in naključne pohajkovalce med knjigami. Pohitel sem z rezanjem kruha in serviranjem namazov, da sem se zbasal na prosti sedež med Sama Ruglja in močno prehlajenega Andreja Blatnika. Četrta ali peta vrsta je nudila slabo slišnost gostov avditorija, ki so ob usmerjevalni besedi povezovalca Janka Petrovca diskutirali o trnovi poti knjigotrštva.

Nič presenetljivo je zavzel glavnino parketa predavatelj filozofske fakultete in vodja razvoja v Mladinski knjigi Miha Kovač, preostali trije udeleženci panela – Janez Miš iz založbe Miš, Davorka Štefanec iz koprske knjigarne Dom knjige in Mitja Ličen, direktor novomeške založbe Goga, so bolj kot ne statirali ob strani in zgolj vljudnostno odgovarjali na iniciacije moderatorja.

O usodi knjigarn in silnicah, ki vplivajo na njihovo poslovanje, ni bila namenjena glavnina besed, prav tako se udeleženci niso dotaknili ključnih dejavnikov na relaciji založnik – knjigarna, na vezi, ki določa in soustvarja samo vsebino ponudbe knjigarne.

K besedi se nisem prijavil, jasno je bilo nakazano, da je debata odprla preveč tem, tako da stik s solidnim številom obiskovalcem ni bil iskan, niti ne zaželjen, če dobesedno vzamem moderatorjeve besede, da naj se k besedi prijavi zgolj tisti, ki ima “res nujno kaj za vprašati”.

Za založnika, samozaložnika, kot sem jaz, je odnos s knjigarno zelo boleč. Zaradi vsesplošno sprejetega poslovnega modela komisijske prodaje tako vsebinsko (s knjigami) kot finančno ( najprej z zalaganjem vsebine – knjig in kasneje s financiranjem njihove prodaje) podpira knjigarne v njihovem delovanju na relaciji do končnega kupca. Tega segmenta se debata ni niti dotaknila, prej je šlo veliko smodnika na rovaš vedno krive in butaste države (najglasnejši glasnik pri tem je bil nihče drug kot Miha Kovač, ki ima z državo poleg zavoda Goga največ ekonomskih vezi).

Naslednji dan, v petek, sem obiskal cenjeno publicistko Vesno Guštin Grilanc v Repnu in se pogovarjal z njenim sinom Alešem, edinim slovenskim ribičem na italijanski strani Tržaškega zaliva. Aleš je pustil službo v gradbeništvu in se odsredotočil zgolj na droben ribolov s stoječimi mrežami in vršami. Profesionalno. Zadovoljen je s svojim delom, ne hlepi po količinah, temveč sledi naravnim ritmom morja. Če romb ne doseže trikilogramske teže ali je jastog poln iker, ju gladko izpusti. Čemu?

Aleš prodaja svež ulov neposredno končnim kupcem in trem izbranim restavracijam.

Ne udinja se trgovskim verigam in visokim rabatom, raje zavrti pet telefonov in proda deset, dvajset ali pet kilogramov ulova stalnim strankam. Zasluži več kot prej v redni službi in ne posiljuje morja kot to počnejo industriji podrejeni ribiči.

Spoštujem knjigarne in si niti malo ne želim, da bi propadle. Z nakupi podpiram knjigarno Zdaj neverjetne Saše Vodovnik nad Koseško tržnico in Modrijanovo knjigarno na Trubarjevi, kamor s hčerko zavijeva po šolske učbenike, stripe Kapitana Gatnika in tistih nekaj knjig leposlovja, ki jih zmorem pokonzumirat tekom leta. Prav omenjeni knjigarni sta podprli moje prve napore samozaložništva in mi pomagali zrasti do stopnje, da lahko letos samostojno nastopam na knjižnem sejmu s štirimi izdanimi knjigami v štirih letih.

Za novo knjigo o plavi ribi – predstavitev knjiga bo potekala prav na knjižnem sejmu – resno razmišljam, da bom prekinil logiko komisijske prodaje. Zakaj? Ker se vedno bolj ukvarjam z žicanjem za nakazila že prodanih knjig. Saša je edina knjigararka, ki se drži dogovora in redno odjavlja in plačuje zneske za prodane knjige. Za delo aktivnega promoviranja knjige in uspešno prodajo prejme 30% oziroma 35% rabata, kar znaša približno enkratni delež nabavne cene izdane knjige. Vrednost celotnih mesečnih rabatov ji omogočajo skromno preživetje z minimalno plačo, če sploh. Modrijanova knjigarna letos redno zamuja s plačili za prodane knjige, kar pomeni, da ima resne likvidnostne težave, nič dobrega.

Kako naprej? Če se dotaknem Aleševega pristopa, tako, da kot avtor/založnik prodam čim več knjig neposredno končnemu kupcu. To je za slovenske razmere spontana dodana vrednost za obe strani. Drugi korak pa je ta, da knjigarnam ponudim knjige v odkup po višjem rabatu, a za vnaprejšno odkupno ceno. Tako bodo zaslužile več in tudi prevzele odgovornost do mene, sebe in končnega kupca. Ustvariti morajo dodano vrednost, ki jo bo končni kupec prepoznal, ki bo pokrila vse stroške delovanja in še kaj čez, in omogočila spoštljiv odnos do dostavljalca vsebin, založnika. Komisijska prodaja prav slednjega sili v nepotreben podrejen položaj, ko nosi breme problemov, ki niso njegovi.

Za tuje založbe je fiksni odkup standard in tega se slovenski knjigotržci držijo, do domačih ponudnikov vsebine pa so zelo domači.

Knjigarne, kaj porečete na predlog, da sam vložim v dobro vsebino knjige, vi pa vložite denar vnaprej za 5 knjig in jih prodate s 50% rabatom? Fair enough?

3 misli na “zmuzljivo knjigotrštvo // fishy business

  1. Težko se je poglobiti v tematiko in se pogovarjati o temah ki vas – nas zanimajo, če voditelj tega ne vpraša, in se v nobeno vprašanje ne poglablja. Njegova vprašanja so bila splošna in zgolj površinska, potem je pač tudi debata površinska, ravno tako so ga najbolj zanimali odgovori dotičnega gosta, morda mu je zato zastavil največ vprašanj. Težko je v eni uri s toliko gosti tudi poglabljati tako široko in kompleksno temo, čeprav bi si želela bolj konkretnih vprašanj z njegove strani, predvsem tistih perečih, ki se jih še zdaleč ni dotaknil. Kar se odnosa (samo)založnika in knjigarn tiče, je naš knjigotrški trg majhen, kljub temu pa je nešteto število samozaložnikov, ki trkajo na vrata knjigarn in prav vsi so prepričani, da je njihova knjiga najboljša na svetu. Lahko, da tudi je, vendar je knjigarna poslovni subjekt, ki se preživlja s prodajo knjige in žal se na omenjenih knjigah ponavadi vse preveč rado nabira prah (ker knjigarna ne more narediti knjigi promocijo, za to mora poskrbeti avtor sam, kar pa ni enostavno) in čez kakšno leto se izvodi neprodani vračajo (užaljenemu) avtorju, ker knjigarne potrebujejo police za druge, novejše, tržno bolj zanimive knjige. Pa ne zato, ker knjigarnarji ne marajo slovenskih avtorjev ali slovenskih samozaložnikov, pač pa zato, ker si, žal, bralci in kupci knjig ne želijo raziskovati in kupovati knjig (njim) neznanih avtorjev, raje segajo po uspešnicah in knjigah, ki imajo na ovitku natisnjeno znano ime. In tako se prodaja teh knjig navadno omeji na družino, prijatelje, znance. Tu in tam se zgodi tudi kak preboj, recimo vaša nagrajena knjiga Fao (ki sicer močno spominja na venecijansko kuharico Polpo) je v tej kategoriji knjig izjemna uspešnica, kljub temu pa vas izven Ljubljane malokdo pozna in verjetno vaše ostale knjige nimajo takega potenciala. Takšna je pač surova resnica, vsi se borimo za svoj obstoj in če naj bi knjigarne še nekaj časa obstale, morajo knjige prodati in ne morejo biti samo razstavni prostor. Ko bodo vaše knjige dosegle (lahko tudi skromno) kontinuiteto povpraševanja, pa verjetno knjigarne ne bodo imele ničesar proti, da odkupijo nekaj izvodov z višjim rabatom in s tem pripomorejo k vašemu kvalitetnemu delu. Fair enough?

    • hvala za obsežen odgovor alenka. nasičenost je problem vseh nas in kot je že davno nazaj ecco dejal, je ključ do smiselnosti vsega filtriranje. če bi sam imel knjigarno, bi bil zelo pozoren na vhodno vsebino. tudi tako sem, ko kot založnik izbiram sodelavce, ki mi pomagajo ustvariti knjigo. knjigarnar je filter in če je kredibilen in vztrajen in kvaliteten, kot recimo saša vodovnikova iz knjigarne zdaj, so lahko moje knjige kot od avtorja, ki ni iz televizije in medijsko pokrit, uspešnice. pa ne zgolj fao knjiga, večja uspešnica so namazi za mizo (drugi ponatis se pripravlja), kruh moj vsakdanji pa se je do sedaj v času, odkar obstaja, prodal v največ izvodih.

      izbira je tveganje, tveganje za avtorja, založnika, knjigarnarja. vsak mora sprejeti svoj del odgovornosti. knjigarna, o njej je tekla beseda, ne bo uspešna, če bo zgolj sledila uspešnicam. to zna vsak, še najbolje internet. knjigarna je/bo uspešna, če zna z izborom in pristopom ustvariti stik s kupci, pa naj gre to za stripe, pornografijo ali bibliofilsko izdajo dalmatina.

      ni lahko nobenemu v verigi, a da zaključim razmišljanje – toliko imam po treh uspešnih knjigah že samozavesti in izkušenj, da lahko prevzamem svoj del odgovornosti, drugemu pa pustim, da se sam odloči, ali bo vložil 80 do 90 eur v posel z mojo knjigo ali ne.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja