voda

Prav rad živim v Ljubljani. Ravno dovolj je majhna, da lahko s kolesom opravim večino premikov, šelestenje dreves me poleti spomni, kako zelena je, ulice so prostor spontanih srečanj s prijatelji in znanci, iz pip pa teče osvežujoče živa voda, ki nam jo lahko zavida večina svetovnih mest.

Pitna vode je zame osebno pomemben kazalec kakovosti bivanja. Ne predstavljam si, da bi si zjutraj, ko vstanem iz postelje, vodo natočil iz kupljene plastenke ali si jo, bog ne daj, moral celo prekuhati. To bi se mi zdelo podobno, kot imeti drugi avto pri hiši, svojevrsten poraz. Pa ne le zame, razvajenega vodopivca, temveč tudi za družbo kot celoto.

Živimo namreč v deželi, relativno bogati z vodnimi viri. Narava nas je obdarila z razgibanim gričevnatim svetom, izstopajočimi gorskimi verigami in zelenimi gozdnimi zaplatami, ki kot velikanska pljuča vsrkavajo vodno paro in jo alkimistično pretvarjajo v tekoče agregatno stanje. Voda je z vsemi rekami, jezeri in potoki močan element pokrajine, tako navzven kot navznoter, s skrivnostnim podtalnim svetom. Da imamo vodo v grbu in si brundamo Krst pri Savici, ni naključje.

Vodno blagostanje se hitro opazi tudi v trgovinah, ko na policah dobavitelji lokalne, slovenske pitne vode kar tekmujejo, kdo nas bo prepričal v nakup. Aktivnih vrtin s konstantnim pretokom je očitno dovolj, da pitno vodo celo izvažamo, tudi v tako oddaljene urbanistične konstrukte, kot je tisti brezvezni Dubai.

Zato ne razumem, zakaj bi morali iz pip javnega vodovoda piti slabšo vodo od tiste, polnjene v plastenke. Mar ni vodovod veliko bolj smiseln in sprejemljiv sistem distribucije strateške surovine kot so to trgovske verige skupaj s polnilnicami in vsemi skladišči in tovornjaki?

Nedopustno in povsem nerazumljivo se mi na primer zdi, da si morajo Celjani v osebne namene točiti malodane ogabno klorirano vodo, ko pa imajo praktično za vogalom industrijo pijač, ki temelji na sveži, neoporečni pitni vodi. Kot da voda ne bi bila javna dobrina, kot je lepo zapisano v ne vem katerih vse zakonodajnih dokumentih, v praksi pa je očitno zasebna korist v poslovne namene po teži pred širšo družbeno!

In kdo stoji za takšnimi neravnovesji? Država z občinami vred je skrbnica javnega vodnega dobrega in razporeja in usmerja njeno porabo in uporabo. V primeru pitne vode tako podeljuje koncesije za njeno izkoriščanje v komercialne in nekomercialne namene in za to tudi obračunava da tako rečem vodno takso, vodarino. Javno dobro namreč še ne pomeni, da je nekaj zastonj. Zato je na mesečnem obračunu stroškov za bivanje tudi postavka za pitno vodo (ne glede na njeno kvaliteto).

Uporabnikov vode kot obnovljivega, a količinsko in kakovostno omejenega strateškega vira, je kar nekaj. Sama narava s svojimi divjimi živalmi in rastlinami v prvi vrsti, na kar antropocentrična bitja niti ne pomislimo (morda tudi zato ne, ker narava nima ombudsmana in oddelka za stike z javnostmi). Potem je tu vse agresivnejše kmetijstvo, kjer potreba po vodi zaradi vodno intenzivnega gojenja poljščin in farmske vzreje živali eksponentno narašča. In seveda industrija, praktično vsakršna, od toplic do varjenja piva. In na koncu smo potrošniki pitne vode vsi mi, ki zjutraj vstanemo sušnih ust in si pred spanjem podrgnemo zobe.

Že od nekdaj me je zanimalo, koliko tega denarja, prejetega od uporabe javnega vira, se nameni za njegovo vzdrževanje – za čistilne naprave, na primer, renaturacijo poškodovanih ali uničenih ekosistemov in ne nazadnje, za razvoj in posodabljanje javnega vodovodnega sistema, ki nam v kuhinjo in kopalnico vodo tudi pripelje.

Kot sem nekaj dni nazaj zgroženo prebral v časopisu, zelo zajeten obseg uporabljene pitne vode odteče mimo vseh davčnih zapornic. Milijonski zneski koncesij ne pritečejo v državno ali občinsko blagajno iz preprostega razloga, ker se jih za ne vem koliko let niti ni podelilo. Voda se je uporabljala, ker pa ni bilo izdanih dovoljenj, tudi vodarina ni mogla biti obračunana. Logično, kajne?

Kar tukaj najbolj boli, je dejstvo, da so med omenjenimi neplačniki podjetja, ki od vode živijo. Komercialno. Ker jo točijo v plastenke in prodajo nam, državljanom, družbenim lastnikom teh virov.

Zato bom svojo misel še zaostril. Kvaliteta voda iz pipe ne bi smela biti za nobenega prebivalca Slovenije slabša od tiste, polnjene v plastenko. Obratno, boljša naj bo, to pa zapišimo tudi v turistično strategijo in vsak program županovanja.

neobljavljena kolumnav prilogi Dela Polet

 

POLETNI LEDENI ČAJ

Za poletni žur na vrtu ali celodnevno lajšanje žeje si takole pripravimo to osvežilno pijačo. Potrebujemo:

3 liitre kvalitetne vode iz pipe

3 vrečke črnega čaja

3 vrečke belega čaja

sveže stisnjen sok treh limon ali limet

sveže stisnjen sok treh pomaranč

6 jedilnih žlic rjavega sladkorja, agavinega sirupa ali medu

za odrasle dodatna opcija kozarec belega ruma ali viskija

Vodo natočimo v večji lonec in jo segrejemo do približno 80 oC, to je toliko, da se začnejo dvigovati mehurčki iz dna. Dodamo vrečke s čajem in pustimo stati približno tri do pet minut. Vrečke odstranimo in dodamo izbrano sladilo ter sveže stisnjen sok limon in pomaranč. Dolijemo alkohol, če pripravljamo »odraslo« verzijo ledenega čaja. Če želimo slajši napitek, dodamo več sladila. Dobro premešamo in postavimo v hladilnik za čez noč ali vsaj dve uri.

Postrežemo skupaj z ledenimi kockami in tanko (ampak res tanko) narezanimi rezinami ekološke limone (limete) in pomaranče.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja