vmes

prehodi so mi od nekdaj pri srcu, nemirno bitje sem brez zabetonirane identitete. zaključevanje zime v zgodnjo pomlad me vsako leto vrže iz ustaljenega utripa in poleže v reflektivne momente, drobne in bolj globoke, ko se ustavim in malo pomeditiram o prostoru in času.

norija s knjigo o kruhu se umirja, v domove sem pripeljal svežega duha, zori, mesi in peče se po domovih od goričkega do pirana, če si sposodim trajektorijo poeta. mediji so se vključili, kolikor so se, knjigarne so dobile svoje izvode, sledijo jim knjižnice.

kaj zdaj?

vsakič, ko se malo umirim, imam občutek, da nič ne delam in da sem luzer. emocija je sicer kar umestna, kot one man band skrbim za praktično vse in si mislim, da brez mojega poriva celotna zgodba klemena koširja kolapsira. osem let že drajsam to kao neodvisno indie zgodbo in sem utrujena samohodka sredi institucionalnih trat. če odprem opazovalno lino, opazim utrujenost vsenaokoli, očitno scuzanost nekega obdobja prihaja v sklepno fazo. še humanistične duše se oblačijo v črnino in delujejo kot pogrebci z rezkimi zaključki o koncu sveta.

kako naprej?

če bi imel redno službo, bi bil scenarij jasen – blefiral bi. fizis bi premaknil v pisarno in se delal aktivnega, tako kot vsi okoli mene, v resnici pa bi vegetiral in si mislil svoje, da je le plača petnajstega. torej, nič naprej, zgolj vrtenje na mestu.

podjetništvo in ustvarjanje pa naj bi imela krila, dinamiko, koliko potez je za sprejeti in okolje ni prav nič zasanjano, naelektreno je mnogo bolj od okorelih kultur preteklosti, ki imajo zgolj navidezno moč. če obstaneš, zaspiš kot sneguljčica.

po drugi strani pa so potrebni premisleki in operativni modus operandi je za to smrt. če se ne ustaviš, lahko drviš v povsem zgrešeno smer ali zgolj životariš.

vsak dan se malo usedem na štorček in se zamislim. kaj si res želim, kje sploh sem, kako potegniti poteze na šahovnici, kjer igram sam s sabo. vprašanja so zelo enostavna, odgovori pa kar ne prilezejo ven. čuden gozd je to, veje prepletene in žuželke nenavadne.

potrebujem enoletno štipendijo in 100.000 evrov. hahaha, res je. štipendija bi mi dala proste roke, da se lahko posvetim terenskemu delu in raziskujem še tako zakotne kotičke balkana, finančna injekcija pa bi mi omogočila prodor na tuje trge v maniri, kot bi temu šlo.

pa ne živim v poslovnem okolju, ki bi opazno spodbujal takšne palčke, kot sem jaz. tako me čaka garanje tako kot do sedaj, kot športnik bom še naprej zagrizen v cilje in bom žrtvoval večino svoje energije za knjižne projekte. na banki pa bom dobil par tisoč evrov kredita in čao miki.

si bom pa vmes vzel več časa za postanke. da se ne znajdem na koncu življenjske daljice in si rečem, kurc, živel sem pa le.

2 misel na “vmes

  1. palček, štor pa še kaj – in evo, zdaj avtodom, morje, galebi – si se pa res zaustavil in zamislil, le za kakih 5 minut, kajne in že akcija. lepo bodi, klemen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja