viroza, viroza

kako se svet spremeni, ko zboliš. notranji organi delujejo po drugačni uravnilovki, kot da bi se telo čistilo nabrane nesnage in bi v školjko in še kam spuščalo balast. v ušesih mi je brenčalo – končno sem dojel, da se želim preseliti. sosedje ob naši spalnici nabijajo pink teve že leta, toleranca, ki je prej mejila na muhavo zajebancijo, je postala neznosna. ne, nočem poslušat kričečih glasov, ko mi v glavi kljuva in se obračam v dezorientiranih vročičnih sanjah.

ledvica sem čutil, kri se je čistila, želodec krčil, črevesje plapolalo z boogy peristaltiko, pomisliti nisem mogel na vonj čebule in česna. sprejel sem vase le kakšno pomarančo in banano, pa galone zeliščnega čaja in vmes kakšno krepko bistro juhico, štiri dni zapored.

začel sem se spraševati, zakaj vsa gonja pred boleznijo, zakaj kuham, pišem, izdajam knjige, ali je to res to ali le beg pred kakšno drugo odgovorno odločitvijo. nasičenost je bila prava beseda.

počival sem kot že dolgo ne. telo je to zahtevalo in sem mu dal brez slabe vesti. daj, spoči se, poženi korenine v posteljo, saj ne bo konec sveta. duh se je začel krepiti in na vrsto so prišle knjige. kar je bilo pri roki, najprej vrhunsko začete mučenice želimirja periša, ki jim proti koncu zmanjkuje sape, pa bolj klasična novela job josepha rotha. končno sem bral bolj intenzivno in vmes iz sebe odšmrkal in odkrhal znatne količine sluzi. najbrž se je tudi kateremu od mojih sosedov porodila odlična zamisel o selitvi, sluzave drame so se odvijale na visokih decibelih v vseh naših sobanah brez diskretnosti.

nastajal je prostor za razmišljanje, ki ga v zdravem drncu življenskem preprosto ni. kdo sem, kam grem, a bom kar do konca svojih dni kuhal in zalagal tiste tri knjigarne z novimi in novimi kuharskimi knjigami? je to res “normalno” življenje ali bolj umetniško životarjenje, ki ga drugi umetniki seveda niti ne potrjujejo, ker umetnost je bolj ekskluzivna in hermetična od  nekih bukel z lepimi slikicami.

vmes sem se dobil z ilustratorko saro koncilja, želim si, da bi delala skupaj. in jana jevtović se poroči v petek, jaz bom pa dvorni kuhar.

najbrž se v tem viroznem tednu ni ne vem kaj drastično spremenilo in v tednih, ki prihajajo, tudi ne. ali pa so to spremembe, subtilne kot eksotični kobilar za savo, ki ga bolj slutiš kot vidiš. kdo ve.

2 misel na “viroza, viroza

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja