v haloških goricah

Ko se žejen popotnik ustavi pred vrati haloške domačije in poprosi za vodo, bo dobil v roke kozarec vina. Trta na tem gričevnatem in odmaknjenem svetu med Dravskim poljem in hrvaškim Zagorjem že od dobe Keltov blaži težaško življenje pridnih ljudi, ki so strma pobočja in zbito lapornato zemljo vzeli za svoj dom. Stanko Plavčak iz Podlehnika je eden vse redkejših vinarjev, ki še kljubuje zahtevnim naravnim danostim in ohranja tradicijo haloške krajine in človeka živo.

„Zgaran,“ je Stanko brez premisleka odgovoril na naivno postavljeno vprašanje, kakšen je haloški človek. „Preživetje je bilo tu vedno težko, zato mora biti Haložan vzdržljiv človek, odporen na vse. V njegovem svetu ni vzponov in padcev, ker če enkrat tu padeš, je konec, te ni.“

Začutil sem bolečino, ki jo nosi vsakdo, ki se dan za dnem matra, da preživi. „Garanje se pozna na vseh nas. Več let kažemo kot jih v resnici imamo, “ je nadaljeval gostitelj in me posadil za mizo prijetno opremljene zidanice z razgledom na sosednjo Gorco in oddaljen greben Donačke gore. „Prehodil sem ne vem koliko držav od Jugoslavije in Nemčije in lahko rečem, da je haloška zemlja ena najtežjih za obdelavo. Koliko je dni, ko vstanem ob petih zjutraj in se odpravim v gorice, kjer je zaradi strmega naklona večina dela še vedno opravljena ročno. Ni čudno, da ni mladih, še za trgatev jih je težko najti in tako odpade največ dela na starejše ljudi s starostjo petdeset let in več.“

V kozarca je natočil prijetno zaokroženi sivi pinot in se prestavil v čas, ko se je mladost še žrtvovalo za delo v vinogradu. „Včasih so bile trte zasajene le v vertikalnih vrstah, prve terase so bile zgrajene v začetku šestdesetih let. Ko se je na primer škropilo, se je pet do osem delavcev postavilo v vrsto, si na hrbet otovorilo telege oziroma vprege s škropilnicami in navpičnim držalom za posamezen odvod skupne cev, skozi katero se je dovajala tekočina. Delo je potekalo od spodnjega dela vinograda do vrha in nazaj, kjer se je kompozicija obrnila in ponovila postopek še navzdol. Tako se je garalo iz dneva v dan, a drugega ni bilo in družine, ki jih je bilo potrebno preživeti, so bile številčne. Deset ali dvanajst otrok doma je bilo nekaj povsem običajnega.“

Tukla namesto vina

Fizično delo v vročini in na strmem terenu je zahtevalo obilo tekočine in navada je bila, da se je med brajdami pila tukla, fermentirana pijača iz jabolk ali hrušk. „Veliko sadovnjakov je bilo zasajenih na domačijah in jabolk je bilo vedno dovolj. Za tuklo so se zaradi višje vsebnosti sladkorjev pobirali predvsem bobovci ali tepke in ob dobri letini se je s sladkornim vretjem nabralo tudi deset do dvanajst odstotkov alkohola v pijači, ki je bila težka in je hitro stopila v noge.“

A viničarjem je to lajšalo napore in kar nekaj jih je bilo, ki so celoten dnevni zaslužek zapili kar v vinogradu. „Tuklo je na teren prinesel običajno delovodja in jo prodajal delavcem. Točila se je v firklce, tri decilitrske kozarce in vsak popiti kozarec se je zapisal v beležko in kasneje odbil od plače.

Našel sem zapisnik delovodje na enem od posestev, kjer je zabeleženo, da je nekdo v delovnem dnevu spil kar 32 kozarcev te pijače, ki je nadomeščala dražje in manj dostopno vino.“

Le to se je shranjevalo v kleteh sredi vinogradov in se včasih še nepovreto odpeljalo v skladišča močnih vinskih trgovcev na Ptuj, ki je od srednjega veka dalje veljal za vinsko središče štajerske regije. „Pretovor vina je bil poseben logističen zalogaj. Polne sode je bilo potrebno spraviti iz kleti na voz in to se je običajno naredilo s tako imenovanimi tragami, lesenimi tračnicami s prečnimi letvami, ki so jih umestili na stopnice, nanj naložili sod in ga potem z vrvmi povlekli ven iz kleti. Transportu so bili namenjeni posebni sodi velikosti 200 ali 250 litrov in štirje možje so bili potrebni, da so ga dvignili s trago vred in ga preložili na voz.“

Preteklost in sedanjost

Vino se je tako odpravilo na pot, ki se je preko Ptuja večinoma zaključila na Dunaju in v veliko manjši meri preko Krapine v Zagreb. Od vinskega posla so Haložani dobili bolj ali manj drobiž, ki je omogočal le skromno preživetje. Težki vsakdan so si lajšali s petjem in igranjem na doma narejena glasbila, od lončenega bajsa, napetega s svinjskim mehurjem, do lesene piščali žvegle in večcevne trstenke, narejene iz votlega trstičja. „Vsaka vas je nekoč imela svojega godca, ki je zabaval ljudi na porokah, gostijah in praznikih. Velikokrat so ob kmečkih opravilih zapele ženske, začela je ena in nato so se ji pridružile še druge. Danes se z ohranjanjem te dediščine ukvarja Aktiv kmečkih žena Haloz, znotraj društva Korant, kamor sem včlanjen tudi sam, pa smo se s programom obujanja izdelave žvegle prijavili na razpis za evropska sredstva. Še obstajajo mojstri, ki znajo iz hruškovega ali slivovega lesa izrezati piščal.“

Stanko je natočil nov kozarec vina, tokrat po bezgu in travi dišeči sauvignon in se lotil iskanja vinske mape iz časa avstroogrske monarhije, kjer so označene in opisane posamezne vinogradniške lege ter priporočane sorte, ki tu najbolje uspevajo. „ Staro ime leg okoli zidanice, kjer sva zdaj, je Meiberg in zanj je bila priporočena sorta traminec, ki naj bi izrazito dišal po vrtnicah. Bližnji Janšev vrh se je imenoval Johannisberg in tu naj bi najbolje uspeval renski rizling, Dravinski vrh malo bolj proti vzhodu pa je nosil ime Trampberg. Lastniki parcel so bile močne družine vinskih trgovcev, Orneki, Slaviči, Strossmayerji, Igliči, skratka meščani, za katere so domačini zgolj opravljali dela v vinogradu. Lastniki so se večinoma zamenjali, nekaj avstrijskih družin se ponovno ukvarja z vinogradništvom, odnosi pa so še vedno isti – tisti, ki dela s trto, dobi najmanj.“

Težka sedanjost naju je ponovno potegnila v z oddaljenostjo omehčano preteklost. Ogledala sva si preko 150 let staro vinsko klet z osemdeset centimetrov debelimi kamniti zidovi, ki omogočajo stabilno nizko temperaturo, potrebno za zorenje in skladiščenje vina. „Vinske kleti so stari ljudje gradili zelo premišljeno – vhodna vrata so postavljali na vzhodno, senčno stran, zaradi zadrževanja temperature pa je vhodu vedno sledil predprostor, forkeler, ki je zadržal prvi topel zrak. No, kljub temu, da je temperatura v kleti nizka, vsak sod posebej hladim. Na kvaliteto res veliko dam.“

Da bi čim bolj obdržal tisto, kar dajo strme gorice, sončne višinske lege in težka, zahtevna zemlja, se je Stanko odločil za počasno fermentacijo vin z nižjimi temperaturami, saj „postopnejši prehod sladkorja v alkohol bolje ohranja primarne arome in okus grozdja.“ In ker so haloška vina značilna tudi po izrazitejši kislini, pusti za bolj zaokrožen karakter vina nekaj sladkorja nepovretega, a ravno toliko, da je „vino sveže, lahko in pitno, “ takšno, kot je življenje v radostnih trenutkih.

objavljeno v prilogi Nedela Odprta kuhinja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja