štajon za ciplje

s hladnejšim vremenom in nižjimi temperaturi morja so jate cipljev pritisnile k obali. združujejo se v času drstitvene sezone, ki se počasi začenja.

cipo

včeraj sem v ribarnici prvič kupil dva ciplja zlataša, s tisto zlato pego na škržnem poklopcu. spekel sem jih povsem preprosto, z olivnim oljem, česnom in soljo sem jih začinil in vtaknil v vročo pečico za 25 minut – jah, veliki so bili, po pol kilograma vsak.

z ženo sva jih zmazala, meso je bilo sočno, polnega okusa, z blago pikantno noto, pa ne tako močno kot pri oradi. pet evrov sem dal za kilogram, nekaj takega, skratka občutno manj kot nič bolj okusen brancin, pa še za divjo ribo gre tukaj.

vrzite stran predsodke, da so ciplji neokusna riba – v času sezone, tam do konca decembra jim dajte priložnost in spoznali boste, da gre za čudovito ribo, neodkrit zaklad. če le prihaja iz odprtega morja in ne pristanišča, je potrebno pristaviti. poskusiti velja.

s fotografom janezom maroltom ti pripenjava fotografijo cipljev, ki sva jo posnela tri leta nazaj v zimskem času na zunanjem hodniku atrija v stari ljubljani. pri naravni svetlobi, lepo pečena, brez trikov. da, da, fao knjiga se je delala takrat. sedaj pa prihaja prvi del jadranske kulinarično popotniške trilogije – plava. še malo,še malo …

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja