šlampasto popolna morska paella

nič nisem šel guglat, da bi sledil nekomu nekje, ki je itak skopiral recept od nekoga drugega in tisti prav tako itd itd… pravzaprav se mi niti ne da česat tega črevesja, da bi prišel do ene dostojne in nenapihnjene zgodbice o katerikoli jedi brez nekih zlatih niti nostalgije, iz katerih se tkejo miti in tudi kakšni bolj zabetonirani koncepti kaj je prav, če že ne zapovedano. Ti so pri kulinaričnih identifikacijskih točkah nekega naroda še sploh delikatni in zagatni, v tem primeru so na tapeti španci.

Skratka, ker moje babice, none, mame in tetke niso nikoli pripravljale te morske jed, niti nisem nadlegoval in zalezoval iberijcev za štedilniki, sem si lepo nastavil štorijo kar sam. Čisto tako zares (lepše, predano) in v toku z aktualno situacijo. Tukaj mislim na včerajšnjo ponudbo na tržnici in stanje v domači špajzi.

Dobro smo se vrnili iz konstrukta po imenu tenerife in na mizo sem postavil kratkozrnati riž sorte bomba in fantastično sladko mleto papriko iz la vere, sočno zadimljene in, ah, isabel allende, hilfe, hilfe, erotično prav do obisti. Kot da bi odpirala limfne žleze na podplatih ali sladkobno naelektrila ušesne mešičke, saj me nekako razumete ne?

Ok, potem je tukaj moja branjevka rozi. Še nekdo v zgodbi, ki igra pomembno vlogo. Jesen je in zadnje zelene paprike je naložila na kup zelenjave na štantu. Grah je priskrbel merkator, zelene fižolčke coolhouse, v ribarnici pa sem naropal šopek totnjev, sipic, žakeljček vongol, za ribjo jušno osnovo pa kotlet ugorja in tri moljčke. Pač, to je bilo na razpolago, to sem izbral.

In ja, pozabil sem na žafran. Pustimo zdaj allendejevo in njeno vzdihovanje, žafranove stigme pridajo jedi barvo in tudi, če že ne predvsem – okus. Jep, izrazit, poln, zaobljen, kot bedrca baročnih angelov.

Pa smo že pri koncu. Cap cap cap, malo seckanja, kuhljanja vnaprej, zalivanja riža, hajcanja pečice, ja pečice in trideset ali štirideset minut peke v pravi litoželezni paelleri, nizki in široki posodi za paellje. Saj je lahko mirno kaj drugega, le nizko naj bo.

In tako sem se po dolgem času dobesedno nažrl, doma je zavladal patriarhalni mir, ženka je zadovoljno predla iz kuhinje in dete je nedolžno cuzalo meso školjk z umazanimi rokami. Vse je bilo tako, kot mora biti in mirno sem se potopil v sen nekega večera, ki ga nikoli več ne bo.

2 misel na “šlampasto popolna morska paella

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja