sever

nazaj. iz nekoč daljnega, a še vedno tujega severa. obiskali smo prijatelje v schwerinu, regija mecklenburg vorpommern, nemčija. drugačen svet je tam, ljudje kot ljudje, a na videz bolj postavljeni, trezni, umirjeni, preprosti. morda je to preslikava pogleda, ki ga imam na samega sebe. ne vem. blizu so mi ljudje, ki se ne trudijo z oblačenjem. in imajo svoj stav do življenja nekje drugje.

caspar david friedrich

caspar david friedrich, tihožitje na severu (vir:google)

živeli smo na kmetiji hof medewege, z biciklom deset minut stran od mestega jedra, v smeri proti wismarju. staro junkersko fevdalno posestvo je že dvajset let uspešen eksperiment revitalizacije prostora in družbe. na njem živi deset+ družin, vsaka s svojim stanovanjem in svojo dejavnostjo, povezano ali ne s kmetijstvom, a z nekim skupnim imenovalcem odnosa do življenja. kakšen je ta skupni imenovalec bi težko opredelil, a bi rekel da je to odgovoren, proaktiven stav do sebe in družbe. 

ljudje so neodvisni, prva ocena. nimajo novih avtomobilov, dragih oblek, razvijajo svoje poslanstvo, ki ni nujno visoko leteče. na hitrico nametani poklici: vrtnar, kmet, ki goji rž, pek, knjigotržec, terapevtka, svetovalka za ekološko kmetijo, dve svetovalki. pa še ena vrtnarka.

skoraj vsi imajo družine. otroke oblečejo v pajace in jih pustijo, da raziskujejo svet okoli hiše. mulci so zadekani in zaviti, z rdečimi lički in smrkljasti okoli nosu. in vsi po vrsti umazani od postopanja in igranja v blatu, ki ga ukrotita le veter in mraz.

temeljni element prostora je voda. povsod je vidna ali občutena, v zemlji in zraku, ki ga vdihneš. vlažen morski piš, ledeniška jezera, luže, stalno spreminjajoče muhasto nebo, zračna gmota v daljavi slutečega atlantika ali ruske stepe.

osnovna geometrijska linija pokrajine je črta. razpotegnjena ravnica na vse strani, dominanta, katere se dotikajo drobni okraski – grmičevje, zameti dreves, vetrne elektrarne, v muljenje zatopljene krave. vmes so zaselki, nizke hiše, zidane iz temnih opek in mesta, ki se više na sever rada dotikajo baltskega morja. od zahoda proti vzhodu lubeck, wismar, rostock, stralsund.

so živ spomin na hanseatsko ligo, vonj pragmatičnega protestantizma, razvoja meščanstva, viškov, globalizacije. blago kot gibljiv kapital in morje kot voljan medij za poteze glave, razuma, volje.

vsenaokoli reminiscenca. na slovanska plemena, ki so se umaknila proti vzhodu. za sabo so pustila imena z dvojnim vejem in poudarjenim zjem. za njimi so prišle katedrale, struktura, fevdalni red, dedovanje vladarskih nazivov. stoletja združevanj in iskanja identitete. nacionalizem in dramatičen razpad skupnega prostora nacije po drugi vojni. eksodus družin iz vzhoda na vzhod. beg, razočaranje, ponižanje. številke v milijonih. tega se v šolah nismo učili.

starša prijatelja matthiasa sta bila begunca. mama je ob koncu vojne kot majhna deklica prebegnila iz današje češke, oče s svojo družino iz nekdanje prusije, vzhodno od berlina.

preussen zareže v zrak kot udarec z bičem (kje so nas to naučili?). reich udari iz zatopota, kot da bi tona jekla padla na betonska tla. schwerin zveni mehkeje.

ta del zgodoviten je v krep papir zamotana vata. tabu tema. čuteno, a neizgovorjeno. nemci so travmatična družba. kdaj bo pred travmo dodano post? nemške zastave so prvič zavihrale na svetovnem nogometnem prvenstvu.

mlade družine imajo možnost. kot te iz hofa. kmet vrtnar v pošvedranih blatnih škornjih z zbirko vseh plošč boda dylana. mogoče.

kaj pa mi, družina iz slovenije? da je delo, ki ga opravljam, travma, sem okusil prvi dan po vrnitvi. privoščili smo si teden dni dopusta. težko je sprejeti, da je to vrhunec, presežek enoletnega garanja. nekaj, kar si privoščiš in imaš potem slabo vest, ker čutiš, da bi moral denar pretopiti v maslo, moko, elektriko in davke. bah.

v mesecu dni sem prodal petsto knjig. hčerki sem kupil ipad, prispeval svoj del za avionske karte, imel 200 eur džeparca za postopanja in včeraj ponoči sem po osmih letih kuhanja za denar naročil nov nož iz japonske; kurouchi kintaroame yanagi mojstra shinichija watanabeja. vitek, oster, gibek in lahek je, takšen, kakršen želim biti sam.

na mailu so me pričakale fotografije pečenih kruhov iz vseh koncev. knjiga živi. to sem si želel.

morda bo nekoč bolje in bom od pisanja živel dlje od tedna dni. kdo ve.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja