pri maji liculovi na skledi solate

Majo Licul sem spoznal, še predno je kakorkoli vedela, da obstajam. Zgodba se ni začela za veliko mizo zelene hiše v Krakovem, kjer smo neko zanimivo obdobje skupaj obedovali in si pripovedovali in delili okruške naših življenj. Vse skupaj se mi je zavrtelo nazaj. Da, nekoč sem jo videl v tiskarni pri legendarnemu Stanetu Peklaju, kjer je kot oblikovalka bdela nad izvedbo enega od svojih projektov. V spomin so se mi vtisnile njene prodorne oči in tisti neposreden, nekoliko sunkovit govor, ki nakazuje na neko neukročenost in svojeglav značaj.

Zdaj smo že toliko domači, da jemo iz iste sklede, ko se obiščemo. Vsi imamo radi radič in vsem je blizu preprosta kuhinja iz najboljših sestavin, kar jih premore tržnica in še posebej Maji tako bližnja istrska zemlja. Ko srebam njeno juhico ali bezam kose krompirja iz solate, se kar prestavim k njeni babici v Pulo in postanem del zgodbe, ki jo deli z nami.

MAJINE MAGDALENICE

Mama me ni dovolj dolgo dojila. To je bila njena razlaga mojih težav s kilogrami v puberteti. Ko me je pri trinajstih poslala v šolo v Ljubljano, kjer je živel oče, namreč sploh nisem vedela, kako se jé. Očeta ni bilo kaj dosti doma; ko sva jedla, sva to delala v restavracijah, večinoma v Domu poslancev. In stvar sem rešila tako, da sem na dan pojedla na primer dvanajst jogurtov.

Sicer je pri meni hrana enako družina. Ko smo bili skupaj, smo jedli in če nismo jedli, smo nakupovali ali kuhali ali razmišljali, kaj bi jedli jutri. In bilo je precej glasno. Skratka, zgodaj je bilo treba vstati, da se je pozajtrkovalo, šlo na tržnico, potem kuhalo in potem jedlo, juho, sekondo, pa radiča in kljub prepolnim želodcem smo zmlatili še sadje, dve, tri slastne breskve (pa voće stvarno ne deblja). Potem pa smo vsi, z gospodinjami vred, popadali na postelje in kavče in zaspali za uro, dve. Potem smo se počasi nabrali v kuhinji in začeli praskati po tisti prijeti polenti iz lonca, saj poznate tisto lakoto, ko se zbudiš po spanju po obilnem kosilu – luknja v želodcu. Verjetno ti pade sladkor ali kaj takega. In počasi je bil čas za večerjo, pa saj ne, da bi spet ne vem kaj kuhali, pospravili smo ostanke od kosila, pa še od prejšnjega dne malo, in si postregli sira, malo kruha in seveda voće.

Enkrat sem celo posnela svojo babico, ko je šla s sestro na tržnico (v Puli), kjer se zmrdujeta in nikakor ne najdeta robe, ki bi bila dovolj dobra, na primer ribu, koja još nije vidjela sunca. Babica je bila mojstrica v tem, da je na celi tržnici našla najboljše in najlepše breskve in ni mogla preklopiti na novo situacijo, ko najlepše ni več pomenilo najboljšega. Sestri sta potem obiskali svojo mamo nekje v centralni Istri in nam pripravili fuže sa šparugama. Vse skupaj imam še posneto na VHS kaseto, ampak že imam nekoga, ki mi bo to dragocenost spravil v bolj uporaben format.

Potem smo šli študentje slikarstva žurat v Grožnjan, seveda popolnoma brez cvenka, ampak nekje se je našla modra barva za hrano. Zbrali smo za paket pašte, jo skuhali in začinili s turkiznim barvilom. Potem je bilo treba najti mesto, kjer te lahko čimveč ljudi vidi in obrok je bil popoln.

Ampak potem je prišel konec faksa in pri Damijanu smo imeli žur. Stanoval je v nekem bloku, tako da je pod njegovim stanovanjem peljala cesta, si predstavljate, kaj mislim… In žur smo pripeljali do točke, ko se je riž, skuhan na mleku s tabaskom, cedil čez balkon po fasadi dol na cesto. Mi smo bili notri na kotalkah, tako da nas to ni preveč motilo. In ko se je danilo in je bilo zaznati, da je žur ugasnil, sem rekla: nič ne bo več tako, kot je nekoč bilo. In bila zelo resna. V obdobju, ki je sledilo, smo počasi nehali kaditi, marsikdo je postal vegetarijanec, končno sem tudi shujšala…

In potem smo bili gurmani, do veljave so prišli babičini recepti za orehovo potico in štruklje in korenine in tradicija in lokalno in potem še biološko itd…

Zdaj pa živim v štiroje in moram se kar potruditi, da mi kuhanje ni dolgočasno in v breme. Ampak se trudim. In veste kaj, vedno ko postavim okusen in kolikor toliko zdrav obrok na mizo, začutim nek poseben ponos. Mojih ljubih staršev ni več, sama sem odgovorna zase in za svoje, brez skrivalnic. Veličasten občutek.


SKLEDA RADIČA ZA MOJO MAMO

Potrebujemo četrt kilograma radiča – naj bo čimbolj divji, najboljši je tak malo kosmat, da te popraska po grlu in ravno prav grenek, raje bolj kot premalo. In naj prevladuje zelena barva listov in zelena, ki prehaja v rdečo.

V soljenem kropu skuhamo dva krompirja, cela, da ohranita sokove. Krompir ne sme biti prevroč, čeprav mora biti precej vroč; toliko, da radič ukroti, da se zmehča, ne pa da ga popari. Dobro je, da olupljen krompir že prej narežemo na koščke, ga zmešamo z olivnim oljem, soljo in kisom (dobrim, domačim vinskim, ali pa jabolčnim ašičevim). Mešanici potem dodamo radič in noter drobno nasekljaš česen. Potem vse skupaj dobro zmešamo. Opcija je še trdo kuhano jajce. Ker je to samostojna jed. In potem si najdemo kakšen dober film na televiziji in ob tem na dušek zmažemo celo skledo radiča.

* majin čudovito oblikovan nakit si oglejte na www.majalicul.com.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja