Poskušam se držati tradicije

S Petrom Stegovcem sva namešala zvrstni vini, ki sedaj spremljata promocijo knjige (kupite ju lahko preko mene ali preko družine Stegovec vinasvetimartin.si). Beli cuvee je rezan z vipavskimi žlahtnimi sortami rebulo, pinelo in zelenom, rdeče pa je umešano iz odlične sadne barbere in merlota). Da vam predstavim Petra malo bliže, dodajam portret, ki sem ga napisal dve leti nazaj za prilogo Nedela Odprta kuhinja. 

Že pri dvajsetih je vedel, da bo življenje posvetil vinu. Zrasel je v okolju, kjer je vinska trta družinsko izročilo, ki se z vzponi in padci prenaša iz roda v rod. Poskuša slediti podedovani tradiciji in ohraniti identiteto lokalnega okolja. Pozornost usmerja k naravi in ne k sebi. Lega, zemlja, klima, šele potem človek. Preveč zrelo razmišljanje za še ne tridesetletnika? Ali pa je to le nadaljevanje omenjene tradicije iz časov, ko je bil človek še majhen v primerjavi z naravo? Peter Stegovec, vinar s Svetega Martina v Vipavski dolini.

„Ne vem, zakaj se pri nas ne primejo vinski bari,“ je s kozarcem v roki razmišljal čeden črnolas fant, ki bi ga tudi v vrvežu na ljubljanski ulici že po videzu zlahka umestili k Primorcem. Peter je doma iz Vipavske doline, kjer so pogovori o vinu nekaj vsakdanjega, še toliko bolj, če si vinar in iščeš svoj prostor pod soncem. „Večkrat grem v Staro Gorico, kjer je vsaj pet prijetnih lokalčkov z bogato vinsko karto. Pod večer se usedeš na ulico, poslušal jazz koncert v živo, prigrizneš sirček, olive, spiješ kozarec vina in s prijatelji kaj pokramljaš. Pri nas se druži ob bučni glasbi in vrčku piva, tam ob jazzu in vinu.“

Peter spada k mlajši generacije vinarjev, ki morda lažje sledijo spremembam popularne kulture in življenjskega stila od starejših vrstnikov, a je po pristopu veliko bližje slednjim. „Želim ohraniti identiteto lokalnega okolja in obdržati tipiko vin, ki jih lahko pridelamo le tukaj,“ predstavi pogled na svoje delo in se raje osredotoči k opisu tistega, kar je po njegovem mnenju ključno za vrhunsko vino.

Terroir in sortni izbor
„Vinograde imamo na tradicionalnih višinskih legah in ne v dolini, kjer se je trta zasadila šele po drugi vojni zaradi enostavnejšega obdelovanja in želje po količini. Imamo pet hektarjev družinskih vinogradov na sončnih in zračnih legah, ki ob suhi jeseni omogočajo pozno trgatev, tudi do dva tedna kasnejšo kot pri nižinskih, bolj vlažnih legah.“

Ko so obnavljali vinograde pred leti, so se v družini Stegovec odločili za sortni izbor, ki ima na terasastih pobočjih okoli Svetega Martina zgodovino in pod danimi pogoji tudi najbolje uspeva. „Pinela, rebula, zelen, klarnica so vse sorte skromnejših in propustnejših lapornatih tal, ki v bogatejši zemlji doline ne bi niti primerno dozorela,“ je Peter opisal izbrani trsni asortiman. „Grozdje omenjenih sort se raje osredotoča na sonce kot vlago in na naših legah s strmim naklonom ga lahko dobijo največ.“

Rdečih sort tu na razgibanem gričevju, narinjenim med reko Vipavo na severni in Branico na južni strani, v preteklosti ni bilo. Sortni izbor se je do danes močno zamenjal; nekatere sorte kot na primer poljšakica ali pergolin so odšle v pozabo, druge so se zaradi zahtevnosti gojenja opustile in se šele v zadnjih letih vračajo (zelen, pinela), spet tretje so zaradi komercialne zanimivosti prevzele primat (cabernet sauvignon).

Barbera, ne Cabernet Sauvignon
Peter ni najbolj naklonjen modnim smernicam in je do kolegov vinarjev, ki se obračajo po modi, včasih tudi kritičen. „Cabernet sauvignon v našem okolišu ne uspeva najbolje, saj je naše podnebje nekoliko prehladno za njegovo optimalno dozorevanje.“ Ob naslednji pokušini vina, tokrat pinele, je natančneje razložil, zakaj ne sledi trendu lažjih aromatičnih vin. „Naša vina so delana na okusu in ne vonju, saj sem mnenja, da se mora impresija spoznavanja vina stopnjevati. To je tudi eden od razlogov, da v naših vinogradih nimamo zasajenih aromatičnih sort, kot je na primer sauvignon. Vonj naj bo korekten, a ne preveč intenziven, okus naj nadgradi vonj in ne obratno.“

Drugačnega mnenja je o barberi. V Vipavski dolini le redki vinogradniki gradijo svojo identiteto na tej rdeči sorti, ki je iz Piemonta zašla v Vipavo zaradi bujne rodnosti in visoke stopnje moštenosti (kilogram grozdja da izredno visokih 8 decilitrov mošta). Peter o njej navkljub prizvoku tankega in kiselkastega vina govori z navdušenjem. „To je naša prva rdeča sorta. Intenzivna pridelava v dolini ji je prinesla slab sloves, kar se pozna še danes, a mi ji damo najboljše sončne lege. Če se maksimalno potrudimo julija in avgusta pri redčenju in če nam vreme omogoča pozno trgatev, grozdje dozori „v nulo“ in dobimo izjemno, čudovito barbero.“

Prav z barbero (in tudi s klarnico) je Peter preizkusil postopek sušenja grozdja na slami in to je tudi eden od momentov avtorskega pristopa vinarja, ki sam zase sicer pravi, da ne išče svoje poti, temveč želi le do konca izpiliti dela v vinogradu. „Vino iz sušenega grozdja barbere smo v manjši količini dodali našemu zvrstnemu vinu iz normalno predelane barbere in merlota. Dobili smo kompleksno, sadno in harmonično vino, kar je pri velikih rdečih vinih težko uloviti.“

Pristop »po starem«
V široka, balonasta kozarca je natočil omenjeno zvrst in zadržano, če že ne kar dolgočasno konzervativno opisal svojo vinarsko filozofijo. „Nočem biti premoderen in tehnično dovršen enolog; če vse veš, opustiš spremljanje naravnih procesov in vina postanejo preveč tehnična, »mainstreamovska«. Sam pravim, da je 95% vina narejeno v vinogradu. Klet je le za to, da popaziš na tisto, kar si skupaj z naravo in skrbnim delom donegoval zunaj, v zemlji in na zraku.“

Zato tudi ne preseneča njegova odločitev, da vseh letnikov ne stekleniči. „Vino naj odraža letnik, v njem naj se zrcali pridelek trte in če ta ni dovolj dober, ga ne stekleničimo, ampak ga ponudimo kot odprto vino. Pridelati želimo čim bolj naravna vina in iz slabe letine pri nas ne moremo narediti vrhunskega vina.“

Konzervativnemu pristopu navkljub pa Peter kot izšolani degustator in član ocenjevalne komisije Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica pri vrednotenju prejetih vzorcev nekoliko izstopa od povprečja. „S komisijo se dostikrat ne strinjam glede ocene določenega vina, ker imam drugačen pogled na tehnologije predelave. Večina ocenjevalcev preferira jasen in čist okus svežih, aromatičnih vin. Pri netipičnih vinih, ki niso narejena po učbeniku, kot na primer tista z dolgo maceracijo, vonji in okusi niso tako čisto izraženi, zato so pri ocenjevanju diskriminirana. Zaradi drugačnega pristopa ima takšno vino lahko manjšo pomanjkljivost ali celo napako, a to zame ni prepreka, da ga ne bi ocenil dobro.“

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja