pomladna

kaj je pomlad? spomin? občutek? koledarski koncept? navada? kolikor se pogovarjamo ljudje o tem, smo zelo zmedeni. naravo poznamo vedno manj in najbrž smo tudi zato toliko bolj odvisni od zunanjih markerjev, ki nam govorijo kaj je kaj. vmes se zmrdujemo, če je prehladno, prevroče, kar naenkrat se pojavi blato in blato svinja, pa tale dež, fuj in fej, ne sodi k pomladi, ker pomlad mora biti ja romantična s češnjevimi cvetovi na drevesih in valjanjem po travi. a res?

ne bom se sam zdaj izpostavljal z določanjem stvari, zgolj dodajam, da je meni vreme v redu, ker sem v redu sam. nekako. no, toliko, da to napišem. par dni nazaj je bila čudovita svetloba v naselju, razdajala se je in v sebi nosila neko nostalgičnost, kot da bi se poslavljala od nas in dolgih dnevov. in tisti vijolični zven, spominja me na mrk. in jesen…

na tržnici se večina branjevcev obnaša, da je pomlad v razcvetu. še posebej uvozniki, ki se šlepajo na ciper in egipt in maroko in jug italije, s sicilijo kot rajsko izpostavo. pri tomažu iz sostrega sem nabral mlado lokalno zelenjavo, iz rastlinjakov seveda, ker rastlinjaki odgovor na našo nepotrpežljivost in koncept pomladi – ta nastopi takrat, ko se za to odloči naš koledar.

ker sem bil brhek in mehak kot mlada kolerabica, mi je prodajalka med tehtanjem predala nekaj svojega znanja in razmišljanja o uporabi zelenja. svetovala mi je, naj perje mladega korenčka lepo sesekljam in dodam v juhico. iz smeti je povlekla potrgane cime mlade pese in mi jih naložila z enakim nasvetom – v lonec z njimi. razveselil sem se novega v mojem dojemanju zelenjave in doma res pripravil pomladno, oj pomladno mineštrico. a zakaj pomladno? vse je bilo mlado in iz sostrega, kjer je pomlad taka, kot jo dojemam in razumem (pojma nimam, kakšna je pomlad v sirakuzi ali tarantu ali na kreti).

osnova juhe je mlada kolerabica, dodal sem še mlado korenje, čebulo, mlado zelje, cime pese in korenja, ok, ker je bil mladi krompir predrag, sem namesto njega uporabil pest makedonskega riža iz kočanov. in ok, zelenjavo sem prepražil na oljčnem olju. lepo počasi, z andahtjo, da izpusti svojo dušo nam v veselje.

zanalašč sem začinil nežno in kao lokalno, s piransko soljo, poprom, mladim koprcem in komarčkovim posušenim cvetjem. juhica je bila nežna in sladka in blaga, nekako pomladna, ali kako bi se štorasto izrazil. saj, takšne pomladne juhice imam v glavi, kot spomin na mamine juhe iz otroštva. torej pomlad kot spomin? da, tudi kot spomin.

 

2 misel na “pomladna

  1. Že nekaj dni gnezdim. Mladič si je opomogel. Njen glas in hoja sta spet razposajena, lasje pa skuštrani,ker ji mati ne dovolijo v dišečo kopel.
    Prebudila se je tudi želja po polni hiši in sledilo je kosilo obogateno s prijatelji.
    Ker se jutru najbolj poda sprehod, sem se podala med sveže omita drevesa. Bila so tam, v svojem najlepšem odelu in vabila… resnično so želela, da se jih dotakne človeška roka. Nakar sem jih zagledala, že prej odkrite z nosom, te bele cvetove. Zgodila se je pomladna rapsodija. Limonina pita s cvetovi bezga. Spet sem igriva.

    • jaz pa sem spekel hlebec ajdovega kruha, za veliko mladičev in starcev. predtesto sem zamešal iz moke in sirotke, da vidim, kako se obnaša kiselkasta tekočina z beljakovinami namesto navadne vode. meta, vidiš, da blogi niso brezveze. vsaj tako si zdajle domišljam. tvoje pite so pa itak že svetovno znane. fino, da so ušeska poštimana, zdaj bodo lahko poslušala mamine življenske nasvete :)) da bom še malo praktičen – ne pozabi prosim za soboto vlečne vrvi, jaz pa prinesem v park dostojevskega. stežka, ampak hej, saj me še kup drugih knjig čaka. pozdravček iz m5 brloga, k

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja