Piranski cvet ljubezni

Če je krompir sprva osvojil Evropo kot okrasna rastlina s pisanimi trobljastimi cvetovi, je to prav gotovo zato, ker se grmički kapre (Capparis spinosa) izbirčno nastavljajo soncu in vročini le v sredozemskem pasu in so hladnejšemu severu bolj ali manj neznani. Lepota te toploljubne rastline z nežno belimi cvetovi in kot žarki razpršenimi vijoličnimi prašniki je dostopna očem tudi na našem priobalnem pasu, morda najlepše prav v Piranu, rojstnem mestu domačina Valterja Pikla, ki je estetiko rastline prenesel še na kulinarično področje.

 

Bilo je kot v pravljici. Z Valterjem sva stala na zvoniku cerkve Svetega Jurija in se vzvišeno zazrta v stisnjene strehe in ulice Pirana predajala pripovedki o moči kaprinih cvetov, ki premikajo na videz še tako nepremostljive mejnike.

Živel je nekoč v Piranu mladi ribič,“ je med pihljanjem vetra spregovoril Valterjev glas. „Na smrt se je zaljubil v hčerko bogatega trgovca, ki se zanj, mladeniča revnega stanu, ni zmenila. Nesrečni mladenič je nekega večera na glas potožil, kako bi le lahko osvojil izbrankino neizprosno srce. Slišal ga je kraljevi galeb in mu velel, naj se odpravi s svojim lesenim čolnom na južni otok, kjer bo našel tisto, kar bo odklenilo njeno srce. Res se je podal na dolgo pot in ko je prispel na otok, se je ponovno na nebu prikazal galeb in mu zaukazal, naj utrga tri plodove rastline, ki je skromna kot on sam. Prinese naj jih domov, pusti na kamnitem zidu in se čez točno eno leto vrne na isto mesto. Utrga naj tri vejice rastline in jih ponese na trg k ljubeni. Tako res stori in ko mladenko prevzame omamni vonj poklonjenega šopka, preskoči med njima iskra in se vzameta kot mož in žena. Od tedaj naprej na sprehodu skozi mestne ulice skupaj občudujeta čudežno rastlino, tako kot še danes mladi zaljubljenci, ki se pred njenimi cvetovi zasanjano ustavijo in prepustijo nežnemu vonju.“

Iz bakrenega zvona je kot vsake četrt ure glasno odzvenelo in zvok naju je ponovno vrnil na zemljo. Po vegastih lesenih stopnicah sva se spustila do pritličja in se zopet znašla pred vhodom v zvonik. „Poglej gor,“ me je Valter dregnil in s prstom pokazal nad obokana cerkvena vrata. Iz kamnitega zidu je nad najinima glavama bohtel grmiček z na okroglo zaobljenimi listi in široko razprtimi cvetovi. Kapra. 

Raziskovalni duh

Valterja sem spoznal kakih šest, sedem let nazaj v istrski vasici Smokvice, ko sem se med kulturnim dogodkom znašel pred njegovo stojnico z domačimi izdelki in se domov odpravil s stekleničko nežno dišeče zeliščne soli in glavo, polno vtisov od najinega kratkega, a sočnega klepeta.

Že takrat mi je bilo jasno, da gre tu za jako zanimivega človeka, ki ga nisem mogel umestiti v nobeno enoznačno kategorijo, kar mi je tokratni obisk na njegovem domu še bolj potrdil. Valter je eklektičen humanist, arhitekt po izobrazbi, ki se z globoko strastjo in predanostjo spušča v raziskovanje široke palete področij, od študije tradicionalnih piranskih dimnikov, istrske mestne in podeželske arhitekture, ekološke gradnje, obdelave lesa, pa tja do kulinaričnega eksperimentiranja z divjim in gojenim rastlinskim svetom. 

Njegov terasast vrt okoli hiše je testni laboratorij za vsakovrstne poskuse, med katerimi je trenutno najbolj zanimiv tisti z gojenjem vijolične sorte krompirja, ki ga gnoji z morsko travo. Tokrat sva se poglobila v zgodbo o grmovju kapre in njenih plodovih, ki jih vlaga v slanico in iz katerih pripravlja odličen avtorski namaz. 

Od mravlje do špranje

Kapra se odlično znajde v starih kamnitih zidovih, kjer se je za vezivo uporabljalo apno in mivka. Tu najde res dobre pogoje za rast, saj ji apnenčasta podlaga očitno najbolj ustreza. V Piranu jo lahko tako vidimo na mestnih uličnih zidovih in je prav gotovo ena od vizualnih značilnosti mesta. Ko sem si ogledoval stare jedkanice in slike piranske vedute, je vedno na zidu pod cerkvijo prisotno grmičevje in tako domnevam, da je kapra v našem mestu prisotna že vsaj 300 let. Od kje je prišla ne vem, vendar se pri nas dobro počuti in se prav opazno širi.“

Zanimivo je, kako se rastlina razmnožuje. „Da kapra požene v ozkih špranjicah med kamni škarp, je prav gotovo zasluga mravelj. Te privabi sladak in kiselkast vonj plodov, v katerih so semena, ki jih majhne živalice raznesejo v svoje okolje. In tako se na steni zvonika, kot sva prej videla, lahko razrastejo tako lepi grmički, ki izmenično cvetijo od konca maja pa vse tja do začetka oktobra.“

Sprehodila sva se po starem kamnitem tlaku proti mestnim vrtičkom pod cerkvijo in Valter je nadaljeval z opisovanjem res zanimive rastline. „Vsak dan se na vejici odpre le po en cvet. Rastlina se razvija linearno – na eni vejici je prisoten cel razvojni ciklus. Prvi popek, ki požene iz veje, se bo najprej razvil v cvet in za njim prihajajo mlajši popki, ki cvetijo z zamikom. Zaradi te lastnosti lahko rastlina sploh cveti skozi celo vegetacijsko sezono.“

Popek, cvet in plod

Dotakniti sva se morala tudi splošne nevednosti ljubiteljev kaper, ki ne ločujemo med popki in plodovi. „Tiste majhne kaprice, ki jih dobimo na pizzi ali v solati, so popki, ki se jih potrga predno se iz njih razvije cvet. Plodovi pa so večji, bolj podolgovati sadeži, običajno shranjeni v slanici ali kisu s peclji. In tiste drobne peškice v njihovi notranjosti so semena, ki jih imajo mravlje tako rade in iz katerih vzgajam tudi sadike. Nadaljujem pot pokojne mame, ki je na tem področju odigrala veliko vlogo.“

Prispela sva do visoke stene najvišje terase mestnega vrta in pred nama se je razprla bujno dišeča kulisa kaprinih grmičkov. „Vohaš?“ me je Valter zasanjano vprašal, medtem ko je nos pristavil k razprtemu cvetu. „Veš, včasih so ljudje v mestih znali ustvariti svoj rajski vrt kar na domačem dvorišču. Bila je eksistencialna nuja, ker takrat ni bilo klime. Z rastlinskim svetom so uravnavali temperaturo, mikroklimo in po svoje tudi zvočno kuliso. Slišiš?“

Še enkrat je počasi in globoko vdihnil sladko dehteči zrak, nato pa je na tleh opazil užitni navadni tolščak (Portulacea oleracea) in prešla sva v novo zgodbo.

objavljeno v prilogi Nedela Odprta kuhinja

Ena misel na “Piranski cvet ljubezni

  1. Rajsko lepe cvetlice kaper dehtijo na mnogih zidovih. A cvetlica ne preživi brez svojega grma. Zato si vzemite čas, ko boste vdihavali njen prelestni, omamni vonj, Spomin naj je vse, kar lahko vzamete s seboj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja