paradajz

Andy Warhol je bil tudi tu vizionar. Konzervo paradižnikove juhe je prestavil iz trgovine v galerijo in tako hote ali nehote umestil paradižnik tja, kamor sodi – med nosilne simbole potrošniške kulture.

Ne vem, če je katera zelenjava bolj eksploatirana od ubogega paradajza. Bil je ena prvih rastlin, ki ji je človeški um skrekal večji del genoma. Z naravno selekcijo je skrižan in spimpan podolgem in počez (sorte se po imenih raztezajo od amiševe omakice do zgrbančenega zapotečana), tehnologija transgeneze pa je šla še korak dlje in mu dodala kakšen gen ali dva drugega organizma.

Da, paradižnik je prva jedilna kultura, ki je kot gensko spremenjeni organizem prišla na prodajne police, s svojo podobo pa nas kot objekt fascinacije napada od obeskov za ključe do oglasnih plakatov za karkoli, ne le za hamburger. Andy Warhol se seveda nekje v paradižu prav privoščljivo muza.

Lahko bi rekli, industrija ima rada paradižnik in paradižnik ima rad industrijo. Paradižnikove konzerve so padale s tekočega traku še pred fordovimi avtomobili in so po svoje najavile vso filozofijo masovne proizvodnje, kot jo danes poznamo za praktično vse.

Saj, paradižniku prijajo kilometre dolgi rastlinjaki, ultravijolična svetloba, ki simulira pot sonca, mineralna gnojila, herbicidi in sterilno monokulturno okolje, kjer za opraševanje namesto črmljev skrbi bolj predvidljiva roka znanosti.

Tudi severnjaško okolje mu kar godi, z ali brez geotermalnih virov v bližini. Dobro se počuti med finskimi jezeri, danska ravnica je že pregovorno plodna, da o Nizozemski s prepišno atlantsko klimo niti ne govorimo. Poglejte na deklaracijo, od kje vse prihaja sestavina za vašo paštico ali solato in videli boste, da Španija in Italija izgubljata primat nad kolonialnim rastlinskim bogastvom, pripeljanim nekoč iz Amerike.

Divjaki iz čilenskih in ekvadorskih planot lahko samo gledajo, kako se njihovi potomci s človekovo pomočjo in bogatim dednim zapisom prilagajajo paranormalnim pogojem kmetovanja in življenja na našem planetu – ekološki paradižnik je na primer na voljo tudi pozimi! Brez okusa sicer, a ta ne spada med parametre, ki jih ekološki certifikat kakorkoli zahteva.

Cikel nizozemskih pridelovalcev se tako začne z zasajanjem sadik v decembru, žetev traja od marca do novembra , s hladilno tehniko se potegne čez celo leto. Najbolj uspešni in tehnološko izpiljeni kmetje pridelajo med 50 in 60 kilogrami plodov na kvadratni meter obdelovalne površine. Za lažjo predstavo – z danim pristopom bi na mojem 4 kvadratne metre velikem balkonu nabral vsaj 20 gajbic paradižnika.

Ritem letnih časov je nekoliko načet tudi na ljubljanski tržnici. Od branjevcev, ki ponujajo „domače“ paradižnike že aprila, ne kupujem nič. Raje se prebijam proti toplejšim mesecem z radičem, krompirjem in zeleno in potrpežljivo čakam na julij, ko mogoče enkrat ali dvakrat ujamem na prostem gojeno volovsko srce.

Mesnate vijolično rdeče paradižnike prinese na tržnico kmetica iz Dolenjske, kupim pa jih tudi zato, da ne pozabim na okus neindustrijsko vzgojenega ploda, ki ga mlajše generacije morda niti ne poznajo.

Predstavljajte si, da začnete svojo okuševalno pot s paradižniki iz trgovine. Referenca vam bo lepo zaobljen rdeč sadež brez vidnih napak, z nekoliko kiselkastim vodenim okusom in moknato teksturo, forma brez vsebine. To bo najbrž tudi razlog, da si ne boste sami iz njih nikoli pripravili paradižnikove omake, saj so že pripravljene občutno okusnejše.

V smeri množičnega konzuma se razvija tudi kultura prehranjevanja pri pregovorno užitkarskih Italijanih, kjer je paradižnik sicer nacionalni simbol, a je iskanje nekonvencionalnih pridelovalcev, kjer se zgodba začne z lastno selekcijo semen starih sort, namenjeno le peščici čudakov.

Marsikomu so čudaki tudi vrtičkarji, ki prosti čas namenjajo ekstenivnemu gojenju paradižnikov. Nekateri so celo tako zagreti, da zbirajo sorte, tako kot smo nekoč zbirali znamke ali značke. Med seboj si izmenjujejo semena in jih ljubeče poimenujejo po vizualnih lastnostih ploda ali nostalgično povzamejo situacijo, kjer so dotični paradižnik dobili. Ne bom pozabil, kako sem se med listanjem kataloga semen Noah’s ark zagledal v sorto poreč 67 (po spominu). Nekdo je leta nazaj dopustoval v Istri in na lokalni tržnici od none v črnem pletu kupil doma vzgojeni paradižnik. Lepo, kajne?

Ob tem nostalgičnem resentimentu se cinični Warhol že nekoliko živčneje odziva. Pa se pomuzajmo tokrat mi in obelodanimo, da je imel pragmatik kot je bil, odlično izvidnico. Allen Ginsberg se je že sredi petdesetih smukal pod fluorescentnimi sijalkami veleblagovnic in haluciniral med artičokami in tavajočimi otroci, skritimi med kupi paradižnikov. Kdor bo prebral njegovo poetično prozo Veleblagovnica v Kaliforniji, bo v ustih začutil to odtujenost in dehumanizacijo, ki jo industrijski paradižnik tako lepo povzema. Zato zgodba o doma vzgojenem volovskem srcu ali poreču 67 niti malo ni trivialna.

objavljeno v prilogi Dela Polet

 

Ena misel na “paradajz

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja