Oživljena kraška tradicija

Kako preživeti s tem, kar kraška zemlja da, je za družino Stancich iz Volčjega Gradu pri Komnu povsem praktično vprašanje. Samooskrba je beseda, na katero Ivana in njen mož Sergij velikokrat pomislita, ko sledita na pol pozabljeni kmečki tradiciji Kraševcev in jo preudarno in z občutkom vključujeta v delo na vrtu, njivi, gozdu in vinogradu. Oživitev stare kraške kmetije, kjer živita skupaj z otroci Ana Marijo, Ivanom in Andrejem, sta vzela kot vseživljenski proces, skozi katerega se na vrednotah dediščine postavlja nova zgodba.


„Sva zamejska Slovenca,“ sta se Ivana in Sergij v mehki slovenščini preprosto predstavila na kamnitem borjaču pred prenovljeno domačijo, ko sem ju s pomočjo domačinke le uspel najti. V udobnih delovnih oblačilih sta delovala sproščeno in dostopno, kot da bi ju srečal na medidativnem sprehodu kje v naravi. „Kar naprej, kar naprej,“ sta me povabila v svoj svet in z veseljem sem vstopil.

Še osem let nazaj bi bil to obisk povprečne družine srednjega sloja s hišo, dobrim avtomobilom in rednimi zimskimi počitnicami na smučišču, danes pa so me sprejeli v svoj dom ljudje, ki iščejo kvaliteto življenja v stiku z zemljo in tradicijo. „Zgodilo se je dokaj nepričakovano,“ je obudila točko zasuka Ivana, „zaradi šolanja otrok v Sloveniji smo iskali stanovanje v bližini meje in v pisarni nepremičninskega agenta sem zagledala fotografije sedaj naše kmetije. Bilo je življensko naključje, ki to seveda ni. Ogledali smo si domačijo, potem pa je vse steklo zelo hitro naprej.“

Začetek iz nič
A za razliko od podobnih zaljubljenskih kraških zgodb so se Stancichi odločili, da kmetija, ki nosi staro hišno ime Pri Kamnarjevih, ne bo le estetska bivalna rezidenca, temveč bo služila svojemu namenu kot nekoč. Par se je začel strokovno izobraževati, zbirati koristne informacije od sovaščanov, kupila se je potrebna strojna mehanizacija, postopno so se prenovili bivanjski in gospodarski prostori, uredili in prenovili vinogradi ter ročno obnovile kamnite škarpe, ki obkrožajo kmetijska zemljišča. Prvič sem slišal zgodbo, da se je nekdo lotil kmetovanja na novo, iz nič.

Zgodba ima kljub romantičnemu tonu povsem realno ozadje. Sergij je ugleden bančnik in vodi upravni odbor zamejske Zadružne kraške banke. Prej je uspešno vodil uvozno izvozno podjetje za področje kmetijske opreme in krmil, tako da ima z delom v kmetijskem sektorju izkušnje. Kljub vsemu je bila odločitev pogumno dejanje, saj se je družina z otroci vred morala odpovedati marsikateri navadi, delo z zemljo pa je postala vsakodnevna obveznost.

„Z odločitvijo za aktivno življenje na podeželju smo naredili življensko izbiro,“ z veseljem pristavi Ivana, ki je za razliko od Sergija ostala doma in skrbi za gospodinjstvo in tekoče gospodarjenje. „Namesto da bi investirali v lagodno življenje, smo investirali v kmetijo. Zemlja je jedro, ki združuje širšo družino, tako kot nekoč.“

Tako za redna sezonska opravila poprime šest parov pridnih rok, med katerimi je prav opazna pomoč obeh sinov, dostikrat priskoči na pomoč Ivanin oče. „Vse vinograde so prenovili naši moški, našpičili in nasadili so res veliko serijo akacijevih kolcev, zgradili lopo za kokoši, ogradili vse njive in pomagali še pri marsičem. Ko fantje vidijo rezultate, jim to, kar delamo, da smisel,“ se nasmehne.

Biodinamični pripravki
Usedemo se za mizo v prijetno založeni kuhinji in pogovor steče o hišnem teranu, ki je pridelan iz ekološkega grozdja in so ga lani prvič stekleničili za prodajo. „Vsa zgodba o našem vinu je res kratka in dolgočasna,“ se namuzne Sergij. „Saj ni kaj velikega za povedati. Grozdje pridelamo po striktnih ekoloških standardih, uporabljamo biodinamične preparate in naravne učinkovine, ki jih tudi sami pripravimo, na primer škropivo njivske preslice za preventivo pred gljivičnimi obolenji, pa baldrijanov ekstrakt in komarčkov pripravek. Zrelo potrgano grozdje leži na drožeh deset dni, nato ga pretočimo in pustimo počivati do naslednjega pretoka. Med alkoholnim vrenjem ne dodajamo nobenih kvasovk in encimov, vino pa žveplamo le toliko, da obstane. In to je vse.“

Ivana mi je na krožnik naložila domačo kraško joto iz samih hišnih sestavin in dodala še svoj pogled na vinarjenje. „Največji strup, ki ga uporabljamo v vinogradu, je bordojska brozga. Trto krepimo z biodinamičnimi čaji in preparati, ne obremenjujemo je prekomerno, poskušamo narediti čim bolj tradicionalen teran, ki se ga pije kot mlado vino, skrbimo, da je alkoholna stopnja nekje med 10,5 in 11%. Vsa škropljenja trte imajo vpliv tudi na okus grozdja in za naše vino so potrdili, da je tega priokusa malo.“

Lokalno bogastvo
Zaključili smo z domačo košto in se odpravili v hišno semenarno, ki je locirana na zračni podstrehi gospodarskega poslopja. Na več koncih so zaviti v culah viseli oveli štrclji odcvetele solate in blitve, v kozarcih in kuvertah so bili razvrščene različne sorte kraškega fižola, ki ga Ivana zbira po vasi in tudi čez. V roke mi je položila grahova zrnca in resno povedala, da „so zbrana semena pravo bogastvo, ki pa se žal precej izgublja“. „Iz svojih izkušenj lahko povem, da so lokalne sorte veliko bolj obstojne od preostalih. No, krompir je na višinski Kras vedno prišel iz tolminskega konca, sorta iz nižjih predelov tu ne bo uspela.“

Dober primer prilagoditve na dane razmere se je Ivana spomnila, ko sva si ogledala kokošnjak, kjer ji je prejšnjo noč lisica podavila nesnico. „Vidiš male pisane kokoši? Soseda mi jih je dala in te lisica ne ulovi. Sfrčijo na drevo in počakajo, da nevarnost mine.“

Nato sva se z malo vsestransko pando odpeljala na ogled razpršenih njiv, ki tako kot povsod po Krasu obkrožajo strnjen zaselek, postavljen na skalnati, za obdelavo jalovi zemlji. A za razliko od pol stoletja nazaj je bila večina polj zaraščenih in opustelih. „Kraška vas se je zgodovinsko razširjala do mere, da je okoliška zemlja omogočala ljudem preživetje. Danes je seveda drugače in tale zapuščena parcela tu bi dala dovolj žita za vso vas. Mislim, da smo edini, ki v vasi obdelujemo zemljo za žita in lani smo morali naročiti kombajn iz Brd, da je pokosil zasajeno ajdo in piro. Pa se bo trend najbrž v bližnji prihodnosti obrnil. Kdor bo v bodoče želel zdravo jesti, si bo moral žita in vrtnine pridelati sam.“

objavljeno v prilogi Nedela Odprta kuhinja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja