mešančki (poklon kmečkemu vinu)

So nikogaršnji otroci, krščeni z neosebnimi krajevnimi in pokrajinskimi imeni. Haložan, Pekrčan, Ljutomerčan, Ritoznojčan, Belokranjec, Konjičan, Bizeljčan, Vrtovčan. Rojeni v preprostem in skromnem okolju niso in nikoli ne bodo del elite, s pedigrejem, medaljami in zvenečimi nazivi. So tihi spremljevalci življenja, o katerih se ne razpravlja.

Opazi jih le tisti, ki vidi skozi vidno, tisti, ki jih je vedno dobil prvi, ki mu ni bilo prizanešeno, ki je moral biti tih in neviden tudi sam. Prepoznajo se enaki med seboj, zavohajo se, začutijo v bolečini. Zjeban človek ne bo naročil tuje vino in pil iz buteljke, niti ne bo govoričil o cvetici, telesu in citronastem okusu nezrele papaje. Barve, znaki in liki ga ne bodo premamili. Sanjave zgodbe so za prince, etikete za slepe.

Mešančke se spoštuje, kot se spoštuje psa čuvaja, kravo na paši ali človeka na šihtu. Objektu se ne priklanja, temveč se ga izkorišča. Rodiše se, delaš in umreš. Natočiš, spiješ, odložiš.

Opevajo jih izgubljeni sinovi v deliriju nostalgije in lažni trubadurji – naklonjenost izhaja iz čustvene praznine, ne ljubezni. Nihče ne časti revščine, bede, še najmanj tisti, ki je iz nje prišel. Kdor je res v stiski, ne kriči in ne posega po metaforah.

Izgubljeni sin in lažni trubadur sem prehodil deželo, da bi ujel margino, ker se mi ni dalo brati Geneta ali pa sem se preveč zaljubil v reflektirano mladost Camusa. Koprneč sem se zaletaval v pijane mornarje na Kozjanskem, temačne bajtarje ozkih sotest ob Sotli, iskal sem izgubljene duše na terasastih hrbtih Haloz in prešernejših koncih Slovenskih goric. Želel sem postati del preprostih kmečkih ljudi, vsaj za en dan, popoldne, ujet spomin, utrinek, zapis. V mislih sta me spremljali fotografiji Stojana Kerblerja, Koline in Zdenka, iskreni in neposredni podobi slovenskega podeželja iz sedemdesetih let. Več čustev in sporočilnosti nosita v sebi kot večina tekstov, posvečenih vinorodnim deželam in njenim ljudem.

Če sem med vandranjem poprosil za vodo, so mi dali vina in če sem prosil vina, so mi ga dali še. Bili so prijazni, velikodušni, pa zadržani in deloma nezaupljivi. Merili so me in težkali, ali pa želeli zgolj poklepetati in si popestriti vsakodnevno rutino. Tujec sem bil, brez avta, v raztrgani vetrovki in zmedenimi vprašanji.

Spraševal sem za plavcem, rizvancem, ranino, kraljevino, šentlovrenko, črnino, portugalko in se zadovoljil s šiponom, laškim rizlingom in modro frankinjo. Katera vina so za rezanje, me je zanimalo, od kje so prišle trte, kdo jih je prinesel v kraje in zakaj so nekatere sorte obstale in druge ne.

Vedeli so, da sem iz mesta. Meščani sprašujejo povsem druge reči kot sosedje na vasi. Nisem želel prebrskati podstrešja za skrito balo ali bakreno kozico, niti ne kupiti toplerja ali kar domačije, ukrasti sem želel spomine in identiteto.

V vinu sem videl tisti napoj, ki me lahko približa njihovim življenskim izkušnjam. Videli so moje snažne roke in hlastajoče oči, vedeli so, da mi je namenjen drugačen kozarec od njihovega in da so posvečena vina tista, ki lahko zadovoljijo požrešne čute. Jaz pa sem se oziral za skurbanimi kmečkimi zmesmi, piti sem hotel to destilirano romantiko starih razmrešenih vinogradov, s pomešanim naborom trt, ki jih je bolj kot razum gospodarja zasajala sama usoda.

Kdor mi je začel govoriti o zvrstnem vinu ali cuveeju, je postal za moja ušesa nemi pripovedovalec. Ko mešanček dobi zgodbo, je prodana duša z novim imenom in obrazom. Toliko sem se že naučil med pohajanji po zamaknjenih zaselkih in goricah, da se jim ne namenja pozornosti, kajti če jo dobijo, postanejo prevzetni in nečimrni. Zato se pijejo iz soda, pletenic, plastičnih kanistrov ali litrske steklenice, ob delu, obisku, postanku, kratki utehi. Velikih dogodkov je premalo, da bi se pilo vsak dan, tako kot so butelje po vsebnosti preveč omejene. Le od kje se je prikradlo teh ničpetinsedemdeset litra?

Mešančki imajo najraje majhen, decilitrski kozarec iz debelejšega stekla, brez brušenja in ornamentov. Čvrsto se mora prilegati dlani in držati vina za dolg požirek, da se hitro sprazni in hitro napolni. Ker spiješ na dušek, mora biti dno konkretno debelo, ker ga z enako energijo tudi odložiš na mizo.

Snažni prt je že znak urejenega, nastavljenega okolja, kjer vlada organizacija in red. Bliže jim je plastičen pogrinjek ali šank, čeprav je primeren prostor povsod tam, kjer lahko steklenico odložiš in v miru poklepetaš. Milje restavracij jim ne diši, ker jim kultura sama z vsemi konstrukti ne ustreza. Tudi filozofira se ne ob njih. Debatira, možuje, to že, a brez velikih idej in težko izgovorljivih besed.

So neposredni in napake so jim bliže kot popolnost. Tisti, ki se bojijo stvari samih po sebi, bodo to dojeli kot grobost. Ne potrebujejo posrednikov in vmesnikov – prospekti, recenzije, vzdihovanja in krilati traktati so za občutljive boječe duše. Gre za požirek brez analiziranja, ker je pozornost drugje. Povej Franc, te žena še sekira, ti, a veš, da bodo dvignili davek na dodano vrednost, madona, Rode da je oče?

Namesto iskanja absolutnega ali sofisticiranega gre bolj za to, da se prebiješ skozi dan. Vrhunec je spontanost, ko se po košnji odžejaš s kozarcem špricerja, poklepetaš s sosedom ali po službi zaviješ na enega.

In ni prostora za blef. Vsi želijo biti boljši, uspešnejši in lepši, razen mešančkov, ki zgolj so. Ne rinejo v ospredje, niti ne cukajo za rokav domišljavih ljudi. Kot samorastniki bodo preživeli napuhle konstrukte umetnega raja, evolucija je na njihovi strani. Z razponom sort v vinogradu se razprši tveganje slabe letine in slabega vina. Vročina ustreza eni sorti, senca in dež drugi, nekatere so zgodnje in druge pozne, različno se odzivajo na bolezni in zajedalce, zato je bil kmet v vinogradu predhodnik borznega agenta s portfeljem naložb.

Pogosteje se bo zgodilo, da ti ga bodo dali kot prodali. Gre za tiste vrste dobrino, ki je namenjena lastni uporabi, pogostitvi in poklonu. Če že ima ceno, je le ta simbolna. Z njim ti bodo postregli ob obisku, v plastenke ti ga bodo nalili in dali v vrečki za seboj, ker vino se deli, tako kot kruh. Tisti, ki imajo najmanj, ti ga bodo prvi dali.

Da bi ga kupil v trgovini, nima toliko čara, ker se izgubi ta avtentičnost osebnega okolja, v katerem mešančke pridelujejo in ga ponujajo v pitje. Mesto ima druge zakonitosti, tu se dela denar in kupuje zgodbe na drugačen način. Anoraki, kolesa in pohodni čevlji imajo svoj čar.

Zlobni vinoljubci pravijo, da regijska ali deželna vina ne zdržijo poti od področja pridelave do trgovine in da jih je potrebno popiti kar tam, kjer so se rodila in donegovala. Dam jim prav. Pa ne zaradi vina, ampak zaradi primarnega človeščega stika. Da te stari gospod povabi v svoj dom in ti s tresočo roko natoči kozarec svojega vina tebi, žejnemu popotniku, je biblična prispodoba, ki nosi v sebi sporočilnost, da smo ljudje tisti, ki se potrebujemo. Pri velikih vinih velikokrat ne dojamemo poante, z mešančki pa je srce bliže tej preprosti resnici.

objavljeno v reviji EPK 2012

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja