Medonosna rešeljika

Krhki in blago dišeči cvetovi prikrivajo njeno trmo in robusten karakter. Kot divje sadno drevje je odporna na marsikatero bolezen in trdi pogoji za preživetje je ne ovirajo, da ne bi pognala korenin v skopih in močno poroznih apnenčastih tleh. Ustreza ji topla, suha klima in ko v zgodnji pomladi na polno zacveti, razkrije svojo naklonjenost slovenskemu Krasu.Takrat nekaj najbolj zagnanih in izkušenih kraških čebelarjev zajame še večja delovna vnema kot sicer. Natančno spremljajo vremensko napoved, oprezajo po terenu, odmerjajo temperaturo podnevi in ponoči ter negujejo svoje čebelje družine v panjih, da bi se le pravočasno namnožile in pripravile na zgodnje delo.

V desetih dneh, kolikor običajno traja cvetenje rešeljike, se bo pokazalo, ali bo narava omedila cvetove in s primerno visoko temperaturo ozračja privabila čebele k paši. Takrat in le takrat bodo izpolnjeni pogoji, da bo čebelar s pripravljenimi družinami na koncu lahko iz satovja iztočil sortni rešeljikin med in se s ponosom pokazal pred stanovskimi kolegi in poznavalskimi kupci.

„Zame gre pri rešeljikinem medu za dokaz modrega čebelarjenja,“ je opisal delikatnost pridelave rešeljikinega medu Ivan Atelšek iz Povirja pri Divači. „Čebelar mora že dva meseca pred cvetenjem s skrbnim delom v panju začeti pripravljati čebelje družine, da bodo vitalne in namnožene pričakale začetek nabiralne sezone.“

Gospod Ivan je eden aktivnejših in prodornejših kraških čebelarjev, že vrsto let predsednik Čebelarskega društva Sežana in prav tisti, ki je zgodbo rešeljikinega medu na Krasu pred štiridesetimi leti tudi začel, zato sem njegovim tehtnim in strokovnim komentarjem še toliko skrbneje prisluhnil.

Začetek pašne sezone
„Čebelja paša se na Krasu začne s cvetenjem žafranom in leske, a ta je zelo zelo tvegana. Kot prvo lahko hladen veter preveč osušuje leskine cvetove, ki za cvetni prah še kako potrebujejo vodo, hitra pomladna zrmzal pa večkrat poleže čebele delavke, ki zaradi padca temperature na terenu enostavno padejo na tla in umrejo.“

Naslednje zgodnje cvetoče pomladno rastlinstvo Krasa so vrba žalujka in divja češnja, pomembno medonosna je v tem času tudi družina javorjev, še posebej maklen, ki cveti že konec marca in v začetku aprila. In potem pridemo do rešeljike, ki zamedi le takrat, ko se zunanja nočna temperatura približa osmim ali devetim stopinjam celzije, zato je to po besedah gospoda Atelška „zelo redka in negotova čebelja paša.“

Dišeča rešeljika
Rešeljika je ena od podvrst češnje (Prunus mahaleb), ki jo botanika uvršča v družino rožnic; njeni bližnji sorodniki so jablana, češnja, sliva, marelica, breskev, pa tudi manjše grmičevje, kot so šipek, robide, maline in vrtnice. Del imena mahaleb izvira iz semitskega korena hlb, mleko, kar naj bi nakazovalo na njene bele cvetove ali njihov aromatičen, sladkast vonj.

V hrvaški Istri, kjer je rastlina tudi našla prostor pod soncem, ji pravijo rašeljka ali krušina, Romuni jo poznajo kot Vișin turcesc, turško višnjo, v tržaškem zaledju jo napačno zamenjujejo za marasko, vrsto zelo aromatične višnje, ki uspeva na področju Dalmacije okoli Splita in Zadra.

Kraševci so jo od nekdaj spoštovali, saj so z njo po besedah gospoda Atelška prišli do nekaj dodatnega denarja za vedno podhranjen družinski proračun. V času cvetenja so grmičevja ali nizko drevje posekali, olupili lubje in ga prodali farmacevtski industriji, ki je iz njih izločilo takrat imenovan juvenilni hormon, danes natančneje označen kot dekanojska kislina ali ena od sestavin encima Q10.

Dejavnost sečnje je bila tako razširjena, da je rešeljika skoraj izginila iz kraškega okolja. Ker pa je znanost šla naprej in so začeli encim pridelovati sintetično, je kraškim čebelarjem rešeljika le ostala kot dediščina preteklega obdobja. Njeno relativno pogosto razširjenost lahko prav med cvetenjem opazujemo med potepanjem po kraški krajini, od Vremske doline na vzhodu, ki se že stika in prepleta s flišnimi Brkini, do Braniške doline višje na severu, kjer prav tako flišni nariv ločuje kraški svet od Vipavske doline.

Sortnost in okus
Mojster Atelšek je s prvimi poskusi čebelje paše na rešeljikinih cvetovih pričel v sedemdesetih letih, ko sta v čebelarskih krogih obstajala le cvetlični in gozdni med. V bogati in raznoliki kraški flori
je vizionarsko zaslutil potencial sortnosti medu, kar je danes ustaljena praksa. Kraški čebelarji tako poleg cvetličnega medu točijo sortni akacijev, lipov, kostanjev, hojin med ter med divje češnje. Rešeljiko prideluje le nekaj najbolj zagnanih čebelarjev, ki jih v to bolj kot ekonomija vleče stanovski ponos in osebna ambicija.

O tem, kakšnega izgleda, vonja in okusa je ta medena rariteta, me je gostitelj, ki v svojih prav za to namenjenih prostorih večkrat gostuje ocenjevalce medov, takole podučil. „Rešeljikin med je temno rjave, zamolklo jantarne barve, močne in izrazite sadne arome, prav tako lepo zaokroženega sadnega okusa, ki spominja na češnje in zaradi blage grenčine na mandlje. Redko je tekoč, hitro kristalizira v drobne kristale.“

Po njegovih navodilih sem počasi, brez naglice okusil to kraško medeno posebnost. V ustih se mi je razlil bogat in zelo prijeten okus, ki me je spomnil na dišeče zrele marelice. Grenkoba ni bila tako izrazita kot pri kostanjevem medu, intenzivnost okusa pa je tako izstopala, da bi lahko manj izrazit akacijev med mirne duše izpustil iz življenja.

Pa okus ni silil v ospredje, nič osladen ni bil ali močan kar tako, brez finese. Lepo se mi je razširil po ustni votlini in mi pustil blago grenak pookus, še vedno prepleten s sadno noto. Če nisem dovolj jasen, med me je povsem očaral.

In letos?
Zato ni bilo nič presenetljivo, da sem Ivana Atelška povsem preračunljivo povprašal, kako letos kaže z letino. „Čebele ne gredo iz panjev, ker je preveč mrzlo. Čista katastrofa,“ se je nasmehnil brez kakršnekoli grenkobe in nadaljeval. „Na Krasu so zaradi naravnih danosti razmere za čebelarjenje zahtevnejše in smo navajeni nihanj. Specifična mikroklima ne prinaša velikega medenega donosa in zaradi suše ima kraški med manjši delež vlage kot primerljiv med iz drugih delov Slovenije. Kdor bi gledal na čebelarjenje zgolj skozi denar, bi delo zagotovo opustil.“

„No, in ko me že sprašujete o rešeljikinem medu. Kot zanalašč ga imam nekaj še od lani.“ Natančneje, dva kozarca manj, dodajam sam.

objavljeno v prilogi Nedela Odprta kuhinja

Ena misel na “Medonosna rešeljika

  1. Z veseljem sem prebrala o medu drevesa, ki ga imenujete rašeljka, mi, v Selcah pri Crikvenici smo pa to drevo imenovali divja češnja (domačini mu sicer tudi rečejo rašeljka) in je baje dobra podlaga za cepljenje češnje. Upam, da Vam bo letos dobro medila. Če potrebujete mladice, vam jih lahko pošljem. LP Dubravka Vahtar-Jurčić

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja