mame in sinovi

Kuha umno in preudarno, tiho, brez velikega pompa, ker je priprava kosila za družino nekaj tako normalnega in vsakdanjega kot dihanje. Njene jedi božajo, če so še tako preproste. Tisti neopisljivi občutek za mero ima, zaradi katerega je porova juha vrhunsko doživetje. Tako kot vsaka skrbna mama ne mara skuštranih frizur, stikanja po loncih pred obrokom in hoje po kuhinji v čevljih. In ko v življenju kaj zaškripa, se zatakne ali zakomplicira, je takoj zraven. Takšna je Nada Košir, moja mama.

Če je kdo resnično vplival na moj kuharski okus, je bila to ona. Zaradi njene lahne, nežne roke vem, da je kuhanje stvar občutka in ne toliko razuma. Z neutrudno pripravo kosil za vso družino (le kje so zdaj ta skupna obedovanja ob pol štirih?) mi je približala preproste vsakodnevne jedi iz sezonskih sestavin in me navadila na te male družinske rituale za mizo, ki jih prenašam naprej, v svoj dom.

Privadil sem se na polne okuse njenih zelenjavnih juh in enolončnic, razkrila mi je pisani svet dišav in začimbnic, ki se jih najraje nabere na nedeljskem izletu in posuši v šopkih, obešenih na kljuko kuhinjskega okna. Zaradi nje redno obiskujem glavno tržnico in vem, kje se kupi solato, kje jabolka in katera je tista rdečelična branjevka, ki ima najboljše rdeče vino.

Bila je edina, ki je poskusila moj prvi bakalar, ko sem ga (priznam, šlampasto kot je bila takrat moja navada) pripravil na začetku srednje šole. Takrat nekje mi je za rojstni dan kupila vok, ki ga še danes redno in z veseljem uporabljam. Njena majhna, a zanimiva zbirka kuharic mi je širila obzorja in me navdahnila za ustvarjanje za štedilnikom, medtem ko so moji vrstniki zunaj igrali košarko.

Spodbujala me je pri pisanju in mi približala svet leposlovja. Ko sem pred šestimi leti sklenil zaključiti profesionalno kariero diplomiranega ekonomista in se odločil, da začnem na novo, mi je ves čas stala ob strani, ne da bi me kaj preveč obremenjevala s svojimi strahovi. Najbrž si ni mislila, da bom živel od kuhanja in pisanja, a tako zdaj je.

Pred tremi meseci, ko sem v samozaložbi izdal svojo prvo kuharsko knjigo, sem ji v posvetilo napisal, da brez nje te knjige ne bi bilo. In ko sem jo v začetku tedna prosil, če lahko na hitro pripravi sedem jedi za Odprto kuhinjo, je dobro premislila situacijo, vstala ob petih zjutraj in skuhala vse potrebno, še preden so ob osmih zaradi vzdrževanja izklopili elektriko v stolpnici, kjer živi. Takšna je Nada Košir, moja mama.

Da vam jo pobliže predstavim. Nada je biologinja, večino svoje službene kariere je preživela v citogenetičnem laboratoriju Inštituta za varovanje zdravja, kjer je skozi mikroskop štela in razvrščala kromosome, vsaj tako sem si kot osnovnošolec predstavljal njeno delo. Ko se je upokojila, je bila prva skrb nakup računalnika, sedaj ima svoj profil na facebooku in je od vseh nas najpogostejša uporabnica skypa.

Ljudje jo imajo na splošno radi, ker je srčna, sočutna in se ne rine v ospredje. Po horoskopu je ribica in se hitro izmuzne, ko začuti nevarnost. Zaradi tega zna biti kar zagonetna oseba, ki skriva svoja resnična čustva. Zato ob sebi potrebuje potrpežljive in ljubeče ljudi.

Vsa žlahta, bližnja in daljna ve, da je Nada odlična kuharica. Kadarkoli je kakšno slavje, rojstni dan, družinski piknik ali druženje kar tako, Nada preseneti. Običajno se pojavi izza vogala s pletenim cekarjem, v katerem tovori doma pripravljene dobrote, od hladnih in toplih predjedi do takšnih in drugačnih sladic. Za moj rojstni dan se recimo ve, da bo v košari pritrogala hobotnico v solati in skutino hruškovo torto, za vsakoletni poletni piknik pa skoraj zagotovo napeče sladke londonske rezine.

Ko kdo ob nas zboli, se na vratih prikaže s krepčilno govejo ali zelenjavno juhico in mimogrede skuha še zeliščni čaj. Naša psička jo obožuje, ker ji ob vsaki priliki prinese kuhano govedino ali kakšne okusne obrezke in ostanke. In vsakič, ko se vrnemo iz morja ali poti, nas na domači mizi pričaka skrbno pripravljeno kosilo ali večerja z obvezno solato s krompirjem.

Ko smo že pri solati. Nadina mi je najboljša. Prav zanalašč sem ji gledal pod prste, kako jo pripravi, da je tako polnega okusa. Nekako sem ujel takšen protokol, da krompir še topel olupi, nekoliko počaka, da se ohladi, nato ga z vilico in nožem razkosa, blago posoli, vanj doda narezan česen, prilije nekoliko oljčnega olja in vse skupaj premeša. Nato doda solato ali radič, še enkrat blago posoli, doda olje in zabeli z dobrim kisom. Nič posebnega, toda vse je tako, kot mora biti, od ne prevelikih kosov krompirja do ravno prave kislosti. Saj pravim, tukaj se vidi ta njena taktilnost, občutek za ravnovesje in red.

Njena skrb v kuhinji ima tudi zdravstvene dimenzije. Ko so mojemu pokojnemu očetu na zdravniškem pregledu ugotovili močno zvišan holesterol, je nemudoma odgovorila z dieto, okusno in pestro, s katero mu je po določenem času znižala nivo pod mejno vrednost, brez kolateralne škode v obliki odsotnosti užitka. Takrat se spomnim, da je olivno olje prišlo v naš dom za stalno, ribe so bile pogosteje na mizi, meso le tu in tam.

Oče se je takrat odrekel takšnim in drugačnim sirom, še vedno pa sem veliko raje videl, da je on odšel v bližnjo trgovino po špecerijo kot Nada. Vedno je nakupil več delikates, imel je širši in bolj boemski vidik nakupovanja od nje, ki je bdela tudi nad čim drugim kot le nad polnim hladilnikom.

Njegova zasluga je bila, to le moram zapisati, da smo imeli doma še kaj drugega kot tiste povsem vsakdanje jestvine. Spomnim se, kako je pripravljal vložene polže, sosedu mornarju je vedno naročil, da prinese s poti kantico španskega oljčnega olja, nekoč je nakupil vse razpoložljive vrste ribjih konzerv, da je doma pripravil raziskavo, katere ribe so najboljše. To se pri Nadi ne bi zgodilo.

Njen kulinarični prostor je, bi rekel po premisleku, predvsem tržnica. Je še tiste stare sorte meščanka, ki si vzame čas za nakup sestavin in se po zelenjavo in sadje raje odpravi h kmeticam, kot da bi zavila v najbližji supermarket. Po mamini strani je prejela to gospodinjsko doto, kako preudarno in umno kupiti solato in korenje, spoštuje pridne ljudi, ki si služijo kruh z lastnimi rokami in te vrednote je prenesla tudi na mene.

Sam sem nadgradil to družinsko dediščino z raziskovanjem kuharskih navad drugih dežel, zanima me še marsikaj drugega, kot le tisto, kar raste pri nas. Nada ni povsem navdušena nad mojimi odkloni od ustaljenega, ker to ni del njene, da tako rečem, žlahtne konzervativnosti. A je do novega spravna in bo iz zvedavosti še tako nenavadno jed le poskusila, čeravno s predsodkom.

Nekako sem jo že navadil na japonske zelene čaje, brez katerih ne morem več živeti. Rada skupaj čajčkava in če jo želim pocrkljati, bom namesto tamaryokuche, ki vleče na morske alge, pripravil stari dobri earl gray z mlekom.

Mogoče ji bom naslednjič ob srebanju čaja razodel, da želim z njo napisati kuharsko knjigo. Tako, preprosto po vsebini, iskreno in brez ne vem kakšnih pretenzij, pa vseeno samosvojo, duhovito in inovativno. Mati in sin, Nada in Klemen, dve generaciji, dva pogleda, dva ljubiteljska kuharja, ista ljubezen. No, mami, kaj praviš, si za?

 

objavljeno v prilogi Nedela Odprta kuhinja

 

Ena misel na “mame in sinovi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja