lepo po vrsti, kot so hiše v trsti

če se kje počutim kot brezčasna tetka, je to lupljenje graha ali čiščenje sardončkov. inčunov, no. da, da, za šavorček se je treba pomatrat, prstke raztegnit in lepo s težiščem tam pri popku stati kot skala kost, vzravnano (a ne togo), malo naprej in mehkih kolen, z nogama nekoliko bolj narazen, kot bi si sprva mislili, da je optimum, fokus pa, kaj bi o njem, lepo naj bo zenovski, all the time. sardon sem, ki ga nekdo čisti in filira…

ker sem po naturi nepotrpežljiv in še lahkomiselen povrhu, je priprava šavorja dober trening izmuzljivega uma. recimo, da je ulov dober in zleze v kilogram sardonov tam, šestdeset ribic, lepih, velikih sardonov. v vrečki pred teboj je kila dvajset rib, to pomeni ena ura zbranega dela. peak to peak, od začetnega ogrevanja s trganjem ribjih glav in odstranjevanjem kosti do mokanja, cvrenja, dušenja čebule in končno garažiranja rib v pikantno, sladko kislo omako. naprej prepustimo delo hladilniku, seveda, ta naj švica čez noč in vse lepo ohladi in prepoji in…

ja, čiščenje rib. ni bližnjic. glava in drobovina naj gresta vun v enem šusu. potem pa s prsti naredimo en tak peting, s prsti zdrknemo proti repu, pritiskamo, da meso popušča pod silo in potem, hopa, ključno, nekoliko že ohlapno kost nekje pri tretjini stisnemo in dvignemo ter jo tako odvojimo od mesa. čemu? temu. kost se bo tako po ne vem katerem fizikalnem pravilu (empirija, empirija) lažje ločila od tkiva (bolj je sveža riba, močnejši je stik). ideja je ta, da naj meso lepo ostane na trupelcu, kost pa naj bo zgolj koščena bingljajoča bilka.

ni to zdaj neka stilistična harabuka, kot berete so ti opisi nekih procesij v kuhariji jako oglato delo. uh, huh (kamera, kje si?).

res, kako se lotimo cufanja in fucanja kosti, je delikatesa. to je prava kuhinja. trud, zbranost in fokus, ne pa keširanje in duvanje s kilskimi tartufi. joj, kako rad moraliziram.

dobro, sami se lotite filigranskega filiranja in začutili boste, o čem pišem. nije to za čobane, majkemi. naj čobani lepo neolupljen krompir pečejo na žerjavici, mi, meščani kleni pa raje crkljajmo uboge potlačene živalske gene s tovrstnimi ribarijami. spet moraliziram.

vsa martra je bila namenjena pripravi šavorja, in to na belo, zanalašč in malo pragmatično eksperimentalno. namesto terana in teranovega kisa milo štojersko vino in beli vinski balzamični kis z močno dozo vinskega mošta v sestavi. pa klasične čebule, lovor, poper, sol in koromačevo cvetje in še bolj klasično cvrenje ribic v globokem olju.

okus po pričakovanju bolj mehak, gladek, mil in svital, lušten ovinek od ustaljene poti. ravno prav za meščansko dušo, ki se gre kmetijo.

7 misli na “lepo po vrsti, kot so hiše v trsti

    • heheheh, sem bil na stripih. najbrž sem bom v bližnji prihodnosti malo bolj igral s stili, kako zapisovati vse te dogodivščine s hrano. recimo, da bom vedno bolj rinil v literaturo. no, pri teh hiškah mi je fino, da je recept opisen, nekoličinski in da je pravi recept zgodba sama. redefiniral bom žanr, majkomila!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja