kifeljčki na fotografiranju

rogljici

kifeljčki so bili zadnja fotografska avantura za knjigo. set sva s fotografom primožem bregarjem nastavila v prostorih tiporenesanse marka drpića in maje licul na vogalu križevniške ulice. stara stenska omara z vibrantno modro namalano notranjostjo me je povabila, da fotografije stisneva prav tu.

postavitev je bila se pravi inspirirana z modro leseno podlago, prebrskala sva markove prostore in na koncu naredila serijo treh setov fotografij. a nazaj h kifeljčkom. kako se pravzaprav zapelje zgodba fotografiranja hrane, z vso scenografijo in stiliziranjem? v mojem primeru se vedno začne s catchem, vzgibom, najraje vezanim na določeno podlago. na tej podlagi potem gradim naprej.

sveže modra se lepo poda z svežo belo, zato kremasto bel krožnik (sposodil sem si ga od mame), zato bel prtič. ker je bil zaobjet prostor fotografije velik, je bilo potrebno flikati praznine. med postavljanjem elementom me je prešinila ideja, da bi se k podlagi in lahkotnosti seta dobro podale marelice. sočna, vibrantna modra in sočna, vibrantna oranžna, super barvna kombinacija (spomnite se pingo sokov). skočil sem v trnovo k zelenjavarju in kupil kilogram marelic. bila je sezona, bile so zrele, uvožene iz italije, a še vedno marelice. organizirano nemarno sva jih s primožem kotalila naokoli, da bi ustvarila sproščenost in razbila nastajajoči red.

hladna podlaga je vabila k toplemu lesu, kar je še en kontrast, tokrat materiala. od doma sem pritrogral leseni nožek jerneja malija (studio mali). lani poleti sva si na sejmu v parku tabor izmenjala izdelke – fao knjigo za dva lesena noža.

modra podlaga me je vodila do turkizno glazirane keramične skodelice nike stupica. tudi z niko in boštjanom smo naredili zamenjavo – ena knjiga je odtehtala dve skodelici.

s seboj sem imel rokovnik tiporenesansa, rožnata barva platna naslovnice mi je spet zadišala in sem si predstavljal, da bo šla lepo skupaj k podlagi in recimo ideji seta – zajtrku, kjer papcamo kifeljčke z marmelado in maslom in si zraven zapišemo dosjetko, impresijo, ali pa bolj real life pogledamo na alineje to do liste za prihajajoči šiht.

prazen je ostal le še zgornji desni kot slike. meni je že zmanjkovalo moči in sem bil povsem zadovoljen s postavitvijo, primoža pa praznina ni impresionirala. nekaj mu je manjkalo, pika na i, zadnji detalj in ni se dal zlahka odpraviti. huh, huh, sem si rekel, nekaj svežega, zelenega bi šlo zraven. odtaval sem na križevniško ulico in stegoval vrat za zanimivo in apetitlih vegetacijo. olala, polno posajenih začimbnic v tegelcih sem našel na tej križevniški. najbrž so dobili sredstva eu za razvoj mestnega jedra! natrgal sem nekaj vejic urbanega timijana in jih razporedil po vrzeli.

polovica seta je bila odkljukana (poleg sveže pečenih kifeljčkov). manjkala je le še svetloba. tukaj je prišel v ospredje primož in njegovo oko – nastavil je eno najlepših svetlob v knjigi. meni, osebno. kifeljčki so vibrantni, sence niso pregloboke, ravno prav temne, svetloba je enakomerna in ne preostra, ne preveč razpršena.

fotografija je decentna, seksi, sproščeno nafrfrana, mladostniško objestna, a polna in optimistična. fajn, a ne?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja