jagnje

Rejci drobnice vijejo roke. Sesutje gradbenega sektorja je sesulo zaposlene fizične delavce, zaradi odlično delujoče pravne države so pobasali tisto nekaj dostojanstva v vrečko in se s sposojenim denarjem odpeljali tja, od koder so prišli. Ni razloga za slavje, nič se ne bo peklo jagnjetine.

Slovenci nismo nori na meso drobnice. V trgovini najraje kupimo piščančja prsa, svinjski kare ali kos govedine za nedeljsko juhico. Poreklo mesa ni pomembna informacija, niti ne način vzreje, krma, s katero se je pitalo žival, ali morda celo pogoji, v katerih je živela. Cena je odločujoči faktor nakupa in tako kot večina razvitega sveta smo družba trgovskih akcij in politike velikih pridelovalcev.

Delavci iz področja bivših jugoslovanskih republik so večinoma zamudili to postindustrijsko potrošniško folkloro in se tudi v deželah, kamor jih je zanesla borba za preživetje, držijo pridobljenih navad iz domačega okolja. Ko se dela, se dela in je, kar pač pride pod roke, ko se slavi, se obrne lepo rejenega jagenjčka.

To ne izgleda tako, da se zapelje v supermarket in kupi vakumsko zapakirana rebrca in zrezke, temveč se vloži čas za obisk rejca, ki se ga dobro povpraša, kaj je žival jedla in kje se je pasla, ogleda se čredo in izbere žival, ki najbolj ustreza poznavalskemu očesu.

Poišče se vrt, travnik, dvorišče s kolikor toliko ravno površino, kjer se pripravi ogenj in nastavi običajno doma narejen mehanizem za vrtenje živali. Vmes se pije, klepeta in za prvo lakoto prepraži in poje še topla jetrca. Pokloni se poroki, smrti, rojstvu, prazniku, jagnje je žrtvovano za slavje življenja, kakršnokoli že je.

Ko sem se ne vem koliko let nazaj ločil, me je čokati črnogorec, proizvodni delavec v podjetju, kjer sem se po fakulteti zaposlil, lopnil po ramenu in me predramil iz svetobolje nekako takole, „Klemenu, nisi ti invalid, nači čemo ti mi neku drugu ženu. Ajmo, ispecimo jagnje kod mene.“

Obrnil je nekaj telefonov in pripravil vse potrebno na svojem na črno postavljenem vrtu za Savo. Kako je tistega jagenjčka pripeljal in zaklal ne vem, ker sem ta del zgodbe namenoma izpustil, vem le to, da smo takrat slavili življenje in se je ranjeno srce zakrpalo hitreje in z manjšimi šivi, kot če bi preždel popoldneve na kavču psihiatra.

Aco, hvala ti.

* objavljeno v prilogi časnika Delo Polet

JAGNJEČJA ČORBICA

Krepko jagnječjo enolončnico bomo z veseljem posrebali po nedeljskem izletu, ko se bomo prijetno izlakotnjeni vrnili domov, povrnila nam bo energijo po teku ali telovadbi in nam ogrela premrzlo telo, ko nas na poti iz službe ujame ploha. Zaradi nekoliko sladkastega okusa po cimetu jo bodo radi jedli otroci, še toliko raje, če kuhano meso ločimo od kosti in ga narezanega na koščke denemo nazaj v lonec.

Za štiri osebe potrebujemo:

1,5 kg jagnječjega mesa s kostjo (vratovina, pleče, rebra)

2 čebuli

2 rdeči papriki

1 večji jajčevec

3 krompirje

2 korečka (rumen, oranžen)

košček zelene

3 stroki česna

šopek zelenja zelene in peteršilja

1 čajna žlička posušenega timijana

1 čajna žlička zmletega cimeta

1 čajna žlička zmletega kumina

oljčno olje

sol in poper po okusu

V večjem loncu segrejemo oljčno olje in na blagem ognju podušimo drobno sesekljani čebuli. Pokrito dušimo približno pet minut, nato dodamo jagnječje meso (prosimo mesarja, da nam večje kose grobo naseka) in ga prepražimo po vseh straneh. Dodamo na manjše koščke narezano korenje, zeleno, jajčevec in na trakove narezano paprike. Večkrat premešamo in dušimo približno petnajst minut, da se zelenjava nekoliko razpusti. Začinimo, dodamo na kocke narezan krompir, solimo in zalijemo z vročo vodo. Pokrito dušimo na šibkem ognju približno 2 uri. Postrežemo kot samostojno jed, naslednji dan bo čorbica še bolj okusna.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja