Esenca iz Pliskovice

Trideseta so prav posebna leta. Človek ima takrat voljo in zagon, da postavlja stvari po svoji meri in se niti ne ozira toliko po ustaljenem. Prebliski so dostikrat spremljani z dobro voljo in neobremenjenostjo, zato je končna realizacija zasnovanega lahko kaj prikupna in duhovita posebnost. Ivu Šucu iz Pliskovice na Krasu se je zgodilo prav to. Pri svojih osemintridesetih je po seriji poskusov zapečatil recept za grenčico, zvarjeno iz osemintridesetih zdravilnih zelišč in jo z izvirnimi navodili in oblikovalsko dovršeno formo postavil na trg.

Natančneje povedano predstavlja trg trenutno le tiste obiskovalce Šuceve domačije v Pliskovici pri Dutovljah, ki zavijejo v lično opremljeno sprejemno sobo nad vinsko kletjo in bolj ali manj po naključju zapazijo omenjeno grenčico na razstavni polici.

„Sprva smo izdelek poimenovali Šucmajster, a je z novo etiketo prišlo tudi novo ime, Doktor Šuc,“ se zasmeji Ivo, ki je sicer po izobrazbi strojni inženir z redno službo, a je na kmetiji po očetovi upokojitvi prevzel delo hišnega vinarja in razvojnika. „Vino je bilo pri hiši od zmeraj in ker se je izkoristilo vse, kar se je dalo, se je po trgatvi skuhalo žganje iz tropin. Dosti se ga je včasih pilo, potem pa so stari nončkoti iz Trsta kot glavne stranke pomrli in potrebno se je bilo domisliti česa novega,“ razlaga razvoj dogodkov in natoči za začetek domač teran.

Intenzivnost arom
„Po starem se je pilo en glaž črnega, en glaž belega in šnopc, ljudje niso komplicirali,“ se vključi v debato še Ivov oče Darij in takoj pove, da grenčica sicer nima tradicije na Krasu, a da borna kraška zemlja zeliščem dosti intenzivnejši duh kot drugje. „Zelenjava, ki je zrasla na Krasu, je imelo prav zaradi večje „goštože“ okusa vedno višjo ceno kot tista, ki je prišla iz Istre,“ obudi stare čase, ko je vsaka hiša še imela svoj vrt in se je prodalo vse, da se je le prebilo skozi mesec.

Zdaj so vrtički bolj ali manj namenjeni le domačim potrebam in kraška gmajna se že več desetletij zarašča. Zanimalo me je, kako to vpliva na rast zdravilnih rožic, ki jih Šucevi s tako skrbjo namakajo v žganje. „To je tako kot z gobami, poznati moraš teren,“ se namuzne Ivo, ki sicer prizna, da sam nabere približno tretjino zelišč, preostalo pa je še vedno v domeni obeh staršev.

„Najbolj delikatna od vseh potrebnih zeli je ernika,“ je natančna gospa Šuc, ko nam moškim prinese k mizi še toplo potico in se nam pridruži pri pogovoru. „Ne zraste v loncu, ne mara gnoja, zraste le na pustem svetu. Če je ne najdemo tu, je najbližje rastišče šele na 800 metrih višine pod Nanosom. Pa pelin je tudi redek. Samo en grm ga je v našem koncu in če ga sosed pred nami pobere, ga moramo poiskati drugje.“

Radij 2 km okoli hiše
Kar preseneti me, da vseh osemintrideset zelišč naberejo v radiju dveh kilometrov od domačije. Nabiralna sezona se odpre spomladi s trobenticami, konča pa v zreli jeseni z brinovimi jagodami. Vmes se Šucevi velikokrat odpravijo v gozd, vrt, na košenico ali kamnito puščo, kjer stikajo za zdravilnimi zelmi. Ivo se na lov odpravi z legendarnim motorjem tomos 6, oče pa ima še od svojega nonota v garaži staro štirico s prtljažnikom za košarico.

Namakanje zelišč poteka v istem vrstnem redu kot njihovo nabiranje, saj „dajo rožice veliko več od sebe, če jih namočiš sveže, kot da bi jih prej posušil.“ Kako točno poteka celoten postopek namakanje je seveda družinska tajna, Ivo le na hitrico obelodani, da je tretja sestavina poleg žganja in zelišč kraški med, Darjo pa kljub vsemu še doda nekaj o kuhanju tropinovca.

„Po starem so dali tropine v lesen čeber, zapeštali, vrh zalizali z ilovico in pozimi, ko je bil čas in ni bilo drugih opravil, skuhali žganje. Velikokrat je ilovica počila in je večina alkohola izhlapela. Danes je seveda drugače in tropine hranimo v plastičnih sodih brez zraka.“

„Pod Italijo je veljal monopol nad žganimi pijačami, nihče ni smel kuhati sam doma. Spomnim se, da so moški na skrivaj kuhali žganje v gozdu, kjer je bil kakšen potoček za hlajenje,“ se je gospa Šuc dotaknila preteklosti. Darjo je bil še bolj konkreten. „Kdor je kuhal doma, je imel pri sebi vedno vedro vode, da je hitro ohladil ostanek drozge, da ne bil slučajno njen vonj prišel žlehtnemu vaščanu pod nos in bi soseda prijavil oblasti. Kazni so bile res visoke, tako kot davki. Plačevalo se je celo davek na kmečki voz.“

Trpko, inovativno in zdravilno
Ivo je spregovoril o postopku kuhanja. „Tropinovec se za razliko od brkinskega slivovca kuha dvakrat. In tudi sam proces kuhanja teče drugače kot pri slivovcu – gleda se, da izhlapevanje alkoholov poteka kar se da počasi. Paziti moraš, da ni ogenj ne premočan ne prešibak, še posebej v drugem krogu kuhanja, ko je v kotlu prvi destilat ali dimovc, kot mu pravimo. Še posebej delikaten je zadnji tok, ki je trpek in ga je potrebno izločiti.“

Trpkost pa je tudi okus, ki prevlada v zeliščnem žganju Šucevih, za katerega v navodilih podobno duhovito piše, da „ga je potrebno uporabljati preudarno, da nam bo kar najbolje koristil.“ A je ta grenkoba mehka, blaga in tudi blagodejna, še posebej v primerih želodčnih težav. „Sam sicer ne pijem, a sem nekoč v primeru gromozanskih želodčnih krčev le zvrnil pol glaža grenčice. Po petih, desetih minutah je bolečina minila in mlinski kamen v želodcu se je ponovno zagnal,“ je Darjotova izkušnja z domačim lekom.

Ideja o celostni podobi, ki igrivo sledi estetiki in formalnosti farmacevtske industrije, je zorela pet let. Na etiketah kraških proizvodov so večinima prisotni tradicionalni motivi, od portonov do štirne, meni pa to ni blizu,“ je bil odkrit Ivo. „Brat je poznal oblikovalca v Ljubljani in z njim se je razvila izčiščena in jasna etiketa, ki ni prav nič načičkana.“

Inovativen pristop, ki klasičen in kvaliteten proizvod nadgradi s svežo zgodbo, je v Sloveniji še vedno (pre)malokrat videna praksa. Lokalen izdelek lahko ponese daleč stran od domačih meja. Bi si Ivo upal podariti grenčico recimo ameriškemu predsedniku ob njegovem naslednjem obisku v Sloveniji? „Brez dvoma,“ se nič prevzetno nasmeji, „zaupam našemu izdelku in s to zgodbo mi grenčice ni več strah ponuditi komurkoli, tudi papežu če je treba.“

objavljeno v prilogi Nedela Odprta kuhinja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja