družinske zadeve

urgh, uh, ah, fjuuu…ne vem, ne vem, zakaj sem imel tako težko roko in sem nasul moke v skledo, kot da bi zamesil kruh za celo semenišče, internat, menzo, kaj vem koga vse. nagon se mi je prebudil in ko sem gnetel testo za ekipico, zbrano okoli gorana in sandre, sem pomislil na družino. veliko družino.

bilo nas je deset velikih in pet, šest, sedem pamžev, požrli smo ga dobro polovico. dobili smo se, da se imamo fino, druženje je v teh časih treba še toliko bolj negovati.

kakorkoli, zalotil sem se – ponovno in ne ravno nepričakovano, kako gojim to mamasto ljubezen in pripravljam hrano za svoje, no, člane razširjene družine. spreminja se, tale familija, dinamična kategorija je, da tako rečem, ad hoc zadeva, ki se širi, krči in poglablja ali pozablja sproti, po potrebi, situaciji, momentu.

ko sem se šel eksperiment in slabi dve leti fural utopični underground kulinarični studio v krakovem, sem pogruntal, da za skupno mizo jedilnega prostora sestavljam družino. in kar je še bolj zanimivo, tisto primarno, domače gnezdo bi zaradi vse norije in zmede skoraj izgubil.

mi je pa vse skupaj le utrdilo ta konstrukt, da se dajem skozi hrano. mogoče je to ljubezen, kaj vem, ali kaj bolj globljega od enega osnovnega veselja. kuhanje ni več zgolj hobi, čeprav še težko izustim, da sem kuhar. ne vem, kaj sem. nekaj sem. vem pa, da je priprava hrane za vse te družine ja, poslanstvo.

skratka. imeli smo se fajn. gargantujska hleburina iz koruznega zdroba in pšenične moke je odprla podprla prijetno druženje, kar nekam ponosen sem bil nase tokrat, s to kruharsko zakodirano zgodbo, trojanskim konjem srčnosti in empatije, naj se sliši še tako pocukrano.

mogoče pa ni ravno fora, da popiješ pol litra viskija skozi noč, da občutiš to ceferinsko zadevo od srca. kdaj je dovolj hlebec toplega kruha in par lačnih ust za mizo, pa ga srčna čakra džuska, kot da bi prvič vstopila v ašram.

Ena misel na “družinske zadeve

  1. hmmmm ( in mmmm ob enem)..
    na nekaj svari, ki jih oddaljeno bitje iz Šiške (se zdaj se moram prisiliti da to napisem, ker iz Šiške so bili vcasih le tisti, ki so o njej pisali) šteje v tvoj ponos, poleg bistvenga in naj-občutnejšega- kulinaričnega opusa:
    da vstane in pelje psa
    da vstane in crklja kar tri pripadnice Ž spola
    da vstane in gre na tešče plavat, brcat in premetavat vodo
    da sledi temu, onemu in občutkom
    da mu nekako ob tem uspe zasluži
    da je dober in lep do ljudi
    da kljub druzini uspe potovati več kot nekateri brez nje
    da ima blog, knjigo, dilce in nove zamisli
    da ceni in si vzame čas za…se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja