Česen iz Narina

Če imajo ljubitelji česna po svetu svoje priljubljene in čaščene kraje, kjer še posebej uspešno uspeva ta pikantna in zdravilna rastlina, imamo lahko tak malikovan center pridelave tudi v Sloveniji. Kar je Ljubovitica za Dalmatince, Lautrec za Provansalce in Las Pedronas za Kastiljčane, je za Notranjčane vasica Narin Pri Pivki. Kako je česen postal poglavitna kultura za majhno skupnost vaščanov, zaenkrat še ni ep mitskih razsežnosti, pač pa simpatična zgodbica, ki jo pridelovalka Suzana Trebac zelo dobro pozna.

Začelo se je z mojim bratancem v Narinu, ki je zasadil njivo čebule,“ je pričela razkrivati aktualno zgodbo o česnu prijazna gospa srednjih let in v delovnem prostoru družinske hiše hitela pripravljati kavo. „Moja mama je bila vedno napredna in je rekla, da če so pri bratrančevi družini zasadili čebulo, bomo pa pri nas česen. Prvo leto je zasadila 2 kilograma česnovih strokov, iz katerih smo pridelali 50 kilogramov res odličnega česna. Tako je bilo prvič. Zdaj ga ne sadimo 2 kilograma, pač pa 200.“

Takrat se je pisalo leto 1991, česen za prvo narinsko generacijo pa je Suzanini mami prinesla prijateljica iz Bosne. Danes rastejo na praktično vseh narinskih njivah potomci teh prvih dveh kilogramov, saj so po Suzaninih besedah vsi sosedje, ki so kupili česen pri njih, tega naslednje leto tudi sami zasadili. Od stotih hišnih številk tako danes kar pri trinajstih pridelujejo česen za prodajo.

Bosanec, Koprčan in Dalmatinec

Pri Trebčevih pa se niso ustavili s prvim sortnim izborom; v naslednjih letih so se lotili eksperimentiranja še s česnom iz drugih krajev. Poskusili so s kitajsko sorto, ki se pričakovano ni obnesla, pa s ptujsko vrsto elite, s katero so imeli preveč dela in je tudi več ne sadijo. Zgodba se je uspešno razvila s starim koprskim česnom iz vasice Koštabona nad dolino Dragonje, ki se tako po okusu kot izgledu močno razlikuje od bosanske vrste.

Koprska sorta ima krepkejše, bolj mesnate stroke vijolične barve, bosanski česen, ki mu po vseh teh letih že kar lepo rečemo „ta domač“ je bolj droben in bel. Koprsi tudi kasneje dozori je o okusu močnejši. Tako je najbolj primeren za dušenje in kot začimba za v klobase, domači pa gre zaradi blagosti bolje k solati.“

Sorti se razlikujeta tudi po steblu in cvetu. „Koprski naredi cvet, podoben čebuli, domači pa ne naredi tako krepke kobule, pač pa razvije manjši popek, ki mu Primorci pravijo „psk“. Spomladi, predno gredo popki rastlin v cvet, se jih poreže in naseklja podobno kot drobnjak. Ženske na koprski tržnici v sezoni prodajajo pske in ljudje jih radi kupijo in narežejo na solato.“

V zdajšnjem naboru vrst česna je na pomembnem mestu pri Trebčevih še spomladanski česen, ki ga je Suzanina mama prinesla iz Dalmacije. „Ta česen je zelo obstojen in zdrži celo zimo v pomrznjeni zemlji. Na pomlad, ko se tla otoplijo – tam nekje marca, pa začne poganjati naprej. Ima manjše glave in drobne stroke z belo luščino in daljše steblo, ki omogoča pletenje v kito.“ 

Česen, spleten v kito zdrži dlje časa in je tudi bolj sočen, svež, saj stroki črpajo sokove iz neodrezanega stebla. Suzanina mama potrebuje za pletenje kite približno pol ure in kolikor ji jih uspe splesti, jih takoj proda.

Ročno delo in umetnost sajenja

O tem, kakšna kultura je česen in kaj vse je potrebno postoriti do uspešne „žetve“, je spregovoril Suzanin mož Miran. „Česen ni kaj posebej zahtevna rastlina in uspeva marsikje. Ne potrebuje veliko dušika, ne mara pa vlage in kisle zemlje. S tem smo imeli kar nekaj problemov in na pridelku smo opazili, kako se primernost zemlje spreminja od njive do njive. Tam, kjer je zemlja kisla, je pridelek tudi dvakrat manjši.“

Marsikdo si na hitrico preračuna, da je gojenje česna zelo donosen posel, a se precej moti. Veliko je dela z njim in večinoma je to naporno sklonjeno delo z rokami. Od aprila do junija se ves čas vrtimo okoli njega in če bi ga pleli sami, bi bili na njivi vsak dan. Vsajamo ga ročno in pobiramo ročno. In če ga pobereš prezgodaj, glavica ni lepo razporejena in dokončno oblikovana, prepozno pa lahko začne gniti.“

Sajenje česna pa je sploh znanje za sebe. „Dva pristopa sta pri tem,“ se je ponovno vključil s svojim znanjem Miran. „Prvi je ta, da pridobiš novo generacijo iz semen, druga možnost je sajenje neposredno s stroki. Za prvo možnost so potrebna tri leta, da prideš do žetve. Prvo leto pustiš nekaj sadik, da gredo v cvet. Stebla s cvetovi in semeni porežeš, jih povezneš v snop in pustiš, da se posušijo. Nato jih potolčeš in izbereš najlepša semena. Te naslednje leto posadiš, rastlinam porežeš stebla, da ne cvetijo in gre energija v stroke. Iz teh krepkih strokov nato tretje leto zrastejo nove rastline; večino jih pobereš in prodaš, nekaj jih pustiš, da gredo v cvet in nato ponoviš cikel.“

Kako pa je s škropljenjem proti plevelu, sem povprašal Mirana. „Koncentrat je tako močan, da zaustavi rast tudi česna. Zato smo se odločili zgolj za mehansko pletje in še to na roke,“ je bil skromen, kljub temu, da je opisal ekološki pristop k pridelavi, ki bi ga marsikje drugje mnogo bolj izpostavljali. 

Suzana je med vedno bolj strokovnim pogovorom prinesla doma pečeni kruh in dodala svoje izkušnje s prodajo, za katero je pri hiši zadolžena. „Malokdo od mladih pride do moje stojnice in kupi domač česen. Kupci so večinoma starejši ljudje, ki vedo, kakšen naj bo pravi česen in ga tudi znajo poiskati. Kitajski česen, ki je na razpolago v praktično vseh trgovinah, za njih ni sprejemljiv.“

3 misli na “Česen iz Narina

    • dve leti nazaj sem ga napisal za prilogo nedela odprta kuhinja. v tem času se je zavest o poreklu česna opazno dvignila in mogoče prav preko te povrtnine se vračamo nazaj, k lokalnemu. glede česna me še čaka raziskovanje vijoličnega istrskega česna (koštabona kot center pri nas) in rezijanski česen, ki je malo bolj znan na drugi strani kanina. držite pesti, da izpeljem želje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja