kratke domače

za vse zamudnike, hojlaridojla, poletna delavnica peke kruha. dve delavnici, devetnajstega junija v petak ali soboto dvajsetega. program sem pripravil skupaj s tandemom petra veronika iz trgovine mokca, luštni punci sta in v kleti koseške tržnice sproti meljeta ekološke moke. prijava za delavnico in opis programa je tukaj.

sara koncilja je zaključila serijo ilustracij za novo knjigo o plavi ribi in se v četrtek odpravlja na delo na krf. ilustrirala je preko šesteset rib/predmetov, njeno odlično avtorsko delo bo močno obogatilo knjigo.

oblikovalka anja delbello ima sedaj par mojih tekstov in sarine ilustracije lepo shranjene na macu in se ogreva za ustvarjalne permutacije in kombinacije. kateri font izbrati? kako velika naj bo knjiga? kakšna struktura recepta? komaj čakam, da vidim njeno prav tako avtorsko delo. zareklo se mi je, da je anja ključna pri povezovanju moje govorice s sarinim likovnim jezikom.

meta wraber je pokukala izza risarske deske in obljubila sva si, da do konca avgusta ustvariva nove recepte in ilustracije za na novo oblikovano knjigo o namazih.

andreja šalamon verbič pa prevaja knjigo o kruhu v angleški jezik. dobra prevajalka je, res.

no, če ni to vse skupaj lepo, kaj? za pop plus poročal – klemen košir.

sreda, 18.2. ob 18.uri – predstavitev knjige v knjigarni zdaj

v sredo se dobimo pri saši vodovnik, knjigarnarki in pol, v njeni knjigarni zdaj nad koseško tržnico. klepetali bomo o kruhu, ga žvečili in si izmenjevali izkušnje. predstavil bom knjigo kruh moj vsakdanji in principe, po katerih zamesim testo in spečem kruh. v glavni vlogi bodo bakterije. pridite, oj pridite (šolska ura zazvoni ob osemnajstih).

sever

nazaj. iz nekoč daljnega, a še vedno tujega severa. obiskali smo prijatelje v schwerinu, regija mecklenburg vorpommern, nemčija. drugačen svet je tam, ljudje kot ljudje, a na videz bolj postavljeni, trezni, umirjeni, preprosti. morda je to preslikava pogleda, ki ga imam na samega sebe. ne vem. blizu so mi ljudje, ki se ne trudijo z oblačenjem. in imajo svoj stav do življenja nekje drugje.

caspar david friedrich

caspar david friedrich, tihožitje na severu (vir:google)

živeli smo na kmetiji hof medewege, z biciklom deset minut stran od mestega jedra, v smeri proti wismarju. staro junkersko fevdalno posestvo je že dvajset let uspešen eksperiment revitalizacije prostora in družbe. na njem živi deset+ družin, vsaka s svojim stanovanjem in svojo dejavnostjo, povezano ali ne s kmetijstvom, a z nekim skupnim imenovalcem odnosa do življenja. kakšen je ta skupni imenovalec bi težko opredelil, a bi rekel da je to odgovoren, proaktiven stav do sebe in družbe.  Beri naprej

zadnja za letos

huh, huh, dovolj dovolj. z zadnjimi močmi sem se privlekel do tipkovnice, da vam pomaham za letos v slovo. grem. gremo. kam? k prijateljem v schwerin. jutri, v sredo zjutraj, do drugega januarja. hčerka je že vznemirjena in poskakuje in poje po mornarsko, damjana glasno šviga sem in tja in pakira, tatko pa šljapka, kako je bogi in scuzan in skurjen.

tako, knjige so poslane. pod rubriko manjkajoče in čudno sta uvrščeni dve prednaročeni knjigi. jernej tomaževič, pošlji prosim točen naslov, pošta se je iz ulice bratov učakar vrnila. bojan klemenčič, gernenstrasse je nerazrešljiv rebus. pomoč, pomoč. sara, se dobiva v novem letu v miru na čaju, sparkica, prav tako. velja?

kdor je dobil dvojno količino knjig, polovično ali zgolj tretjino, naj mi pošlje pritožbeni obrazec VR1D ali vrne knjige. kogar je pošta zaobšla, se opravičujem, napača, višja sila, popravim slab vtis, le javite mi greško.

kdor želi na hitračke dobiti knjigo, pa naj se posluši sledeče zvijače. obišče naj modrijanovo knjigarno na trubarjevi (in škofji loki), ali knjigarno zdaj na koseški tržnici, ali tiporenesansa tiskarno na bregu ali olivier&company delikateso na slovenski ali h + p center na brnčičevi ali naj vtipka darila gorila ali buča spletna prodaja. to so moji zlati partnerji, cukrčki v usranem knjigotrškem bižnisu.

izhod v sili je babi nada, pognjavite jo v skrajni sili, doma ima zalogico knjig za najbolj obupane primere. 031 255 537.

zdaj pa lepotilni počitek pred lepotilnim spančkom. zaslužil sem si ga.

dahnem le še obljubo, da prihajajo v novem letu nove knjige s krepko vsebino in formo, da dostojno zaživim s pisanjem, moram naškrabati še 132 knjig.

januarja zaštartam z delavnicami peke kruha, tam do aprila bo dišalo v studiu barbarelle na brnčičevi. prav tako januarja krene na ekspedicijo odprava polentariž 015, bazni tabor bomo z vando in hrvojem iz h+p centra postavili pri gospodu de tacchiju v okoli verone. cenkali bomo za ceno rudeče in bele polente ter vialone nano riža.

recenzije domačih kuharskih knjig in dogodkov bo nova rubrika, začenši s knjigo zakaj diete ne delujejo mojce majerle.

in dvakrat na mesec bom spisal vinsko kritiko. subjektivno in brez protekcije.

in teren, oh, da, pogrešam teren. želja za novo leto.

skratka, hvala za vso podporo, za vse nakupe knjig, spodbudne besede, trepljanja po ramenu in voščila. brez vas, bralci moji, me ni. tako preprosto je to.

da.

srčno, srečno, sočno novo leto. naj se vam iskri! klemen

 

 

punk koncert

prvi koncert mojega srednješolskega benda se je začel in zaključil tako, da nismo odigrali niti enega komada. strah nas je bilo in še preden smo prišli na vrsto, smo se ga že napili. enostavno ni nas bilo na oder (mislim celo, da so nas povsem upravičeno diskvalificirali).

če bi odigrali tistih par komadov, bi nas poslušalo zgolj par ljudi, bolj zaradi firbca kot muzike same. bili bi prvi ali drugi na vrsti in svetu bi predočili našo genialno glasbeno vizijo še v času popolne svetlobe, kar je v glasbenem svetu alternativne muzike bolj ali manj smrt. kdo pa hodi ob šestih popoldan na koncerte?

imeli smo še nekaj špilov in svirk, najboljši koncert je bil v kudu, povsem dovolj, da smo si napolnili pehar žlahntnih spominov za stara leta. sedaj lahko hčerkici govoričim, da sem igral bobne in pisal besedila.

včeraj sem predstavljal sebe in knjigo fao 37.2.1 skupaj z božidarjem jezernikom v modrijanovi knjigarni. prišlo je šest, sedem ljudi, nisem štel. za razliko od koncerta, ki niti ni bil koncert, sem dogodek vodil in speljal do konca. napovedano se je zgodilo. človek postane z leti bolj, khm, zrel in odgovoren.

počutil pa sem se enako, kot takrat – bedno in samosprašujoče, čemu vse skupaj. ni publike, ni benda. ali knjige.

pa sem se spomnil na začetke, ne vem, pj harvey, ajde, recimo. mislim, da je imela prvi koncert bolj sama zase. in je šla naprej in postala zrela in žlahtna muzičistka s slastnimi ploščami. na primer.

od naše prvotne muskonterske ekipe se dva ne ukvarjava z glasbo. sine je vzgojitelj v vrtcu, jaz pišem knjige in kuham. miloš je končal akademijo in poučuje kontrabas, žagi pa ustvari za deset polnkokrvnih elpijev brezkompromisne elektro pop alter neo primitivizam godbe na letni bazi (za hobi, to je tudi res).

ergo, si, kar želiš biti. hočem biti avtor in založnik? mhm. mhm ali mhm? mhm! okej, pol pa zapri gobec in fucking pojdi dalje.

prva letos

tihožrtje po štiriurni delavnici rustikalnega kruha. spekli smo bageto, čabate, fokačo z durum pšenično moko, hlebec ajdovega kruha, uporabili glineno posodo in za današnjo rundo nastavili rženo predtesto s kislim kvasnim nastavkom. @studioastra, dunajska 49, ljubljana.

za termine delavnic in prijavo poglej semle.