oj, ta jota.

dragi moji. leto se zaključuje, meni pa se je začela odvijati nova zgodba, ki ponovno vključuje teren. začel sem zbirati material o joti, o kisanju zelja in repe. prve intervjuje sem naredil v brkinih in že pridno urejam zapiske. čaka me kras, vipavska dolina, banjška planota, tolminsko, slovenska in hrvaška istra, furlanija, dalmacija. zbiranje terenskega gradiva je tisto, kar mi je najbolj pri srcu. in kaj je vam fino? upam, da tudi branje dobrih knjig. se beremo. srčno 2017!

leteči kuhar // kosilo v petek // restavracija altroke v stari ljubljani

urbana melanholija

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

jutri, se pravi v petek, se bomo testno povohali v restavraciji altroke v stari ljubljani (bivša konoba). v kuhinji se bova drenjala z markom, starim mačkom v gostinstvu, ki je nekoč igral bas v kultni pankerski zasedbi o!kult.

marko me prizemljuje v moji princeskasti predstavi o gostinstvu in mi razkajuje naivne meglice, v katere sem ovit, koliko, sedem let.

malo cvikam, da je moj bpm sekljanja čebule in česna prenizek za njegove standarde, ampak, hej, življenje je vijugasta cesta, ki pelje, kam? tja!

skratka, ekipa restavracije me je po prstih pri predlogu pašte s svežimi vongolami (ob drugi priliki), potapkali pa so me po hrbtu za sledeče jedi. torej, uradni jedilnik je:

A // sveže pečena fokača iz durum moke z oljčnim oljem (vstanem ob petih zjutraj, samo za vas)

B // juhica iz čičerike, posušenih paradižnikov in pora (izbral sem jo kot zicer, da ja kaj ne zeznem)

C // črna sipina rižota (sipe so plavale v atlantiku) ali veganski džuveč s sezonsko pečeno zelenjavo (bučke, paprika, čebula, česen, jajčevci, paradižnik, krompir) – oficielno so jed radi reda poimenovali riž z zelenjavnim ragujem

D // solata iz stročjega fižola, paradižnika, črnih oliv (zrihtal sem jim zadelove) in … in sladke čebule iz premanture, legende, ki še ni legenda, ker ne vrtijo oglasa na televiziji (staro seme in čudesna zemlja kamenjaka, sladka je kot hudič)

E // vipavske breskvice s svežo meto, v malvaziji z žlico cukra (si izborim hišno malvazijo)

F // dosti naštevanja

takole, od dvanajstih do treh strežemo, potem skliznem domov pisat o trski in polenovki.

upam, da me marko vzame v uk, potrebujem moško energijo za te kuharske iniciacije, tako da pridite kolektivno z avtobusom do altrokeja, obsujte me z rožami in v knjigo pohval napišite, da je pa kosilo bilo prav neverjetno, za mišelinko in še eno good year gumo dobro. no, ali pa mi pomahajte mimogrede, ko greste na tržnico po korenček. čau.

ulica

dubrovnik kamen clovek

samozaložništvo kot slepa pega knjižne scene nosi v sebi sladkobo in grenkobo anonimnosti, ki jo ponuja pretočna mestna ulica. ulica nasploh je prikladna prispodoba za tovrstno dejavnost. ustaviš se in nagovarjaš mimoidoče, sprejmeš tveganje izpostavljanja vibrantni in neposredni realiteti, povsem drugega okusa in vonja od tiste v bolj organiziranem in strukturiranem okolju. pozicija te uči ponižnosti, ki pogosto boli, odzivi so neposredni, brez filtrov, kar je po svoje dobra šola. danes gremo na morje, knjige bom postavil na plažo (glavno ulico ob morju) in poskusil zaslužiti za počitnice.

obrazložitev nagrade Najlepša slovenska knjiga 2015

plava_z

” Inovativen grafični prijem; razgibana tipografija, izvrsten prelom, vezava, izbor papirja in uravnotežena kompozicija vseh grafičnih elementov. Nazorna ilustacija. Nezanemarljiva je tudi didaktična komponenta. Vse to uvršča knjigo v vrh vsega, kar se se je na tem področju zgodilo v zadnjem letu. To se (očitno) lahko zgodi samo v lastni produkciji in samozaložbi. ”

Jani Bavčer, predsednik komisije ob podelitvi nagrade Najlepša slovenska knjiga 2015 knjigi Plava, nosilka nagrade je oblikovalka Anja Delbello.

o neodvisnem založništvu ob kavici

neodvisno založništvo = izdajanje knjig in revij s svojim denarjem, brez pomoči takih ali drugačnih subvencij državnih inštitucij. vržeš se na trg z zaledjem družine v najboljšem primeru, adut je svežina, izvirnost, kvalitetna vsebina dela, za katero stojiš in si pripravljen zanjo ne ravno umreti, požreti marsikatero grenko pa vsekakor.

danes se dobiva na kavici z nino granda, urednico revije outsider. mesec nazaj sem revijo kupil v modrijanovi knjigarni na trubarjevi ulici, na tistem modrem kavču sem jo bolj kot ne po naključju vzel v roke in se zatopil med misli zanimivih avtorjev. še preden sem uspel do konca prebrati iskriv dialog jerneja stritarja in mance g renko o migracijah in se lotiti vabljivega konstrukta branka gradišnika, sem že moral odskakljati po hčerko na telovadbo. kupil sem revijo in izginil med ljubljanske ulice.

z nino bova odprla debato o izdajanju knjig in revij na margini naših kulturnih poljan, daleč stran od mikrofonov in kamer medijev (le zakaj?) in zaenkrat brez opaznih refleksij stroke oziroma posameznikov oziroma establišmenta, ki v tem založniškem knjižnem fohu nekaj pomenijo ali se vsaj delajo, da je temu tako.

fino se sliši izhodišče “kako živeti neodvisno založništvo”. tema za še več kavic ob kakšni okrogli mizi. kaj praviš nina?

štajon za ciplje

s hladnejšim vremenom in nižjimi temperaturi morja so jate cipljev pritisnile k obali. združujejo se v času drstitvene sezone, ki se počasi začenja.

cipo

včeraj sem v ribarnici prvič kupil dva ciplja zlataša, s tisto zlato pego na škržnem poklopcu. spekel sem jih povsem preprosto, z olivnim oljem, česnom in soljo sem jih začinil in vtaknil v vročo pečico za 25 minut – jah, veliki so bili, po pol kilograma vsak.

z ženo sva jih zmazala, meso je bilo sočno, polnega okusa, z blago pikantno noto, pa ne tako močno kot pri oradi. pet evrov sem dal za kilogram, nekaj takega, skratka občutno manj kot nič bolj okusen brancin, pa še za divjo ribo gre tukaj.

vrzite stran predsodke, da so ciplji neokusna riba – v času sezone, tam do konca decembra jim dajte priložnost in spoznali boste, da gre za čudovito ribo, neodkrit zaklad. če le prihaja iz odprtega morja in ne pristanišča, je potrebno pristaviti. poskusiti velja.

s fotografom janezom maroltom ti pripenjava fotografijo cipljev, ki sva jo posnela tri leta nazaj v zimskem času na zunanjem hodniku atrija v stari ljubljani. pri naravni svetlobi, lepo pečena, brez trikov. da, da, fao knjiga se je delala takrat. sedaj pa prihaja prvi del jadranske kulinarično popotniške trilogije – plava. še malo,še malo …