adijo prva, živjo druga triletka!

če bi se le znal posvetiti ljudem tako kot svojim knjigam, me je zadelo danes v banji, po praznovanju včerajšnje triletke. glavo imam kot veliko dunjo in učki sta utrujeni kajsiji, um je po zabavi dovolj prazen, da se vanj pretakajo nova spoznanja in krešejo novi utrinki.

za tiste, ki ste bili, hvala vam za vašo prezenco, potrebna je bila, da je zlati zob zaživel in zatitral v mehko energijo. vesel sem vseh vas, ki ste mi blizu in – ne bit prosim užaljeni, še bolj vseh novo nastavil poznanstev, ki so včerajšnjemu druženju pridala merico več spontanosti. petra iz mladine, super, da si bila del ekipe in leonora, veliko bogastva imaš za podeliti, se veselim nadaljnih srečanj.

za tiste, ki niste bili zraven, kratko poročilce. tiskovka uspela, tehtna vprašanja so se postavljala, tako iz novinarske kot moje strani. raziskovali smo polja odnosov, do sebe, do dela, do sodelavcev, do družbe, še bolj se mi je iskristaliziralo, da je negovanje stikov, še posebej v delikatnem ustvarjalnem procesu tisto, kar določa marsikaj, knjigo recimo v mojem primeru – njeno vsebino, kako ta vsebina diha, je strukturirana, izpostavljena, nastavljena in kako živi z uporabo.

prikazal se mi je ta varen prostor, ki ga potrebuje vsak posameznik, da je v stiku s seboj in drugimi, ki omogoča sploh odprto izražanje tistega, kar res čutimo in mislimo. tako nastajajo presežki in tako se plemeniti dobra vibra.

pa ne gre le za knjige, lahko so to “drobni” pogovori, ki odpirajo, premeščajo, prestavljajo, skratka nekaj naredijo, nekaj, kar ne vemo točno kaj je in se dejansko v tem občutku varnosti niti ne trudimo ubesediti. nekaj se zgodi in nekaj se bo spremenilo in to je živost, življenje.

res sem ponosen na ta plodovita polja sprejemanja in dajanja, otočke človeškosti v ljudomrzniški džungli, površnem, površinskem življenju.

pojma nimam, kako bo izgledala naslednja triletka in kaj vse se bo zgodilo znotraj nje. kar vem je le to, da sem vesel, da bom ustvarjal naprej z vami meta, jan, anja, janez, primož, dragana. vem, da se bomo dali, ker takšni smo. vem, da bomo inspirirali okolico, ki nas bo podpirala. dovolj je zdravih jeder v slovenskem gospodarstvu in družbi, ki se tudi dajo za tisto več.

veselim se druge polovice marca, ko s fotografom janezom maroltom odpotujeva. z avtodomom (adria mobil, tukaj vas bom prosil za pomoč) bova obplula obalo jadranskega morja in iskala horizont. horizont je metafora morja, odprtosti, širine, pa tudi poguma in sanjanja, gradniki nove knjige o divjem jadranu.

ponovno bom na poti, s fotoaparatom in beležko, vzamem si prostor in čas za odkrivanje novih svetov, na poti k sebi, da lahko še naprej dajem. fair enough, kajne?

držal bom plamenico neodvisnega ustvarjanja, ki ne želi biti ne več ne manj kot to, kar je. ledolomilec bom, ki prebija debelo skorjo togosti založniškega sveta in vaš bralski dih bo gorivo agregata. za sodelovanje se bom obračal h gospodarstvu in ne k posvečenim institucijam, to je moja prognoza. in globoko bom vdihnil in enako globoko izdihnil, ko se bom obrnil ven, v širni svet. horizont je močan simbol tudi za mojo osebno rast.

kisli ržo

živjo, ime mi je kisli ržo in sem stric prvega recepta iz klemenove knjige o kruhu. stric zato, ker sem starejši, bolj izkušen in vešč življenja. stamino, vzvišenost in krepost mi dajejo mlečne bakterije in divje kvasovke, ki jih je klemen vzgojil in zdresiral kar lepo doma v kuhinji.

dobre volje je bil videti dečko klemenčko, ko se je vrnil iz popotovanja po nemčiji. kaj ne, obiskal je ekološkega peka christiana friesa na posestvu hof medewege pri schwerinu. dolgo sta se pogovarjala in klemen si je skiciral in zapisal postopek vzgoje kislega testa, ki nadomesti kupljeni kvas.

rzo

lejte ga, tamle gloda košček kruha in si nekaj zapisuje. mhm, kima z glavo, prede in si briše usta. oči ima na široko razprte, nekaj novega je odkril. ej ej, isti je kot v vrtcu, nič se ni kaj spremenil. Beri naprej

identitete

serija portretov kruha in rok se zaključuje. neto delovni teden sem/bom porabil za fotografiranje devetnajstih slik, da bosta dve strani kazala knjige taki, kot sem si ju zamislil.

medtem sem imel krizico identitete, ker se nočem in nočem postavit v nobeno vlogo, končno, dokončno. kot zajček skakljam od enega opravka do drugega, da le nisem slučajno ujet in determiniran. še vedno in za vedno je osnovno vodilo vsebina, karkoli že to pomeni in kdorkoli jo že dešifrira ali zbanalizira ali ignorira ali negira. Beri naprej

barbarella

fotografiranje za prihajajočo knjigo o kruhu gre h koncu. finalna destinacija za zadnjih nekaj škljocev je prostor marka drpića in maje licul na križevniški ulici, še ena zgodba v nastajanju, ki se medi, nastavlja, postavlja za ljubitelje visokega tiska in nakita in še česa.

a želel sem napisati nekaj o barbari. to je tista punca (in njen fant simon v ozadju), ki je mojstrica veganske prehrane in jo najbrž marsikateri od vas pozna pod imenom barbarella. Beri naprej

ocvirki in drobtinice

petek, sobota in nedelja v volčjem gradu.vsi trije, družno skupaj, pa spet vsak po svoje. dovolj je bilo prostora in vzgibov, da smo se en, dva, tri, porazgubili po dvoriščih, trgih in potkah in se ponovno skupaj nabrali, vsakič na drugem koncu. z vremenom je bilo enako, zažarelo je po kamnitih stenah, kratek klepet vmes in že smo stegovali vratove proti nabranim oblakom in se spraševali, ali bo deževalo, ali bo deževalo.

srečevanja so me obogatila. toliko drobnih vzgibov naklonjenosti, odprtosti, deljenja, da žarim kot oglje v gašperčku. lepa sta, naju je presenetila starejša gospa in nama poklonila šopek kraškega šatraja, nacufanega zadaj, za hišo na gmajni. posadita ga kot paradižnik, bolj leže kot pokonci. pridita na obisk, na poti h kamnarjevim je z bršljanom zarasla stena, no, tam je moja hiša. odprta vrata, polna miza, domač pršut in teran, pogovori o starših, karmi, življenju. mirno, nevsiljivo, sproščeno. Beri naprej

peTek // 11. april // morska večerja // izložba bežigrad // 20:00 // 32 eUr

ideja je prenesti teorijo knjige fao 37.2.1 – divji jadran v prakso. ali res znam kuhati, ali pa se zgolj skrivam za knjižnimi stranicami. kdo bi vedel. naj se ugrizne v sadež skušnjave in zraven še pomaka kruhek v buzaro.

izložba od primoža in nine je kot nalašč poligon za take odprte dogodke. imajo odprto kuhinjo, kjer mi boste lahko gledali pod prste, kaj v resnici počnem. moje nežne rokice bodo sekljale česen, čebulo, odpirale školjke in trgale ribje glave. saj veste, kje je izložba, ne? tam, pri plavi laguni, med dunajsko in parmovo. prej so notri prodajali bale blaga, zdaj pa so med tednom znano zavetišče za romarje pristne, domače košte. in imajo krasen vrt in fino šrimungo, primož je ta pravi desc in je skoraj vse sam zmizaril in zasnoval.

vas pa zanima jedilnik in cene storitev klemen košir, s.p., right?

ok, jedilnik je impro, ker bo končna izbira odvisna od ponudbe ribarnic na dotični dan. ker bo vse pripravljeno iz svežih in jadranskih morskih sestavin, je to fair, do mene in do vas. torej, tako sem si zamislil hode in podhode:

ogrevanje // pri treh sardončkih  // inčuni, pripravljeni na tri načine (surovi, marinirani, v maslenem namazu) + spremljava sveže pečene čabate z durum moko

drugi tek // hladna hobotničina solata s fregola testeninami

raz, dva … TRI // morska supa s popečenim koruznim kruhom

štirka // riževi rezanci z vongolami in dišavnimi drobtinami

dramski vrh ali griček // brodet s polento taragno (ajda je tudi notri) in cikorijo s sezamom

sladke brige // mangova zmrzlina

za vinske vložke bo skrbela ekipa izložbe

rezervacije 041 456 582, primož

še kaj? upam, da bo kakšen kadilec prišel, ker bomo potrebovali ogenj za svečke prižgat.

kaj imam najraje?

naturšček sem. terenski sanjavi vagabund. brendi me ne zanimajo. niti certifikati ne. zanima me človek. in iskrenost. in neposrednost. in življenje tako, kot je. brez marketinga.

po lastni naivnosti sem se znašel v medijih ob olju, ki prihaja od nekje drugje, ki ga pripelje in trži nekdo tretji in prodaja nekdo, ki zaseda n mesto v verigi. vse kul. olje je dobro.

najraje pa imam oljčno olje. tisto domače, iz majhnega nasada, sto dreves na srminu, belice največ, čim več, raje kot leccina. zamorjeni oljar ti ga natoči v plastenko ali kantico in brunda, kako je vse razvrednoteno in kako nihče ne ceni trdega dela oljarja. grenak prikous, ampak vsaj veš, pri čem si, vidiš roke, ki delajo in ukrivljen hrbet in srepeče oči. nikjer nalepk o dobri in pošteni trgovini, neoporečnosti sestavin in čudovitih lastnostih končnega produkta. raje se pogovarjaš o vsakdanjih stvareh, kako nihče ne pozna slovenskega olja, kako pristojne službe služijo bolj same sebi kot kmetu, kako ni več škržatov in da jih je včasih bilo vsaj pet vrst. ke ke ke se je oglašal kekec, malnar je bil tisti z belim pomokanim zadkom, potem je bil še rdeči in eden bolj rumen, z daljšimi krilci.

stisneš roko, popokaš robo v zaprašen prtljažnik, vmes še poskusiš sir od soseda in kruh, ki ga je spekla oljkarjeva žena. na pelješcu rojena. ja, ja, tam vlagajo oljke tako in tako. in sušijo krila morskega goloba za zimske jedi in bakalar. zgodbe kar puhtijo. od človeka k človeku.

to je tisto, kar iščem. to je tisto, kar podpiram. in to je tisto, kar najraje uporabljam. štekate?

zemanta & me

it has been almost three years since i’ve started to work with zemanta. no, i am not an engineer or web developer, my hearth beats on the left side, my talents relate more to imagination than rationality and logic.

i do cook for zemanta team in ljubljana, once a week. every thursday at 12:30 i knock on their door with two ikea blue bags full of foodie goodie. +/- 60 times a year i crash my brains out at home what new dish and combination would be fresh and innovative to bring it up  to their tables with a hint of surprise.

who is zemanta for me? a team of individuals, for shure, with a pallete of special needs. from a diet nutritionist side, two are vegans, four to six of them are vegatarians. one is alergic on fresh raw carrot, other doesn’t bear alcohol, the third one has a reaction on shrimps and clams … someone doesn’t eat beans and the other mushrooms …

in full picture, zemanta is for me an environment, where individual personality is respected and treated as a gift and treasure instead of thread. as a side observer, who do check their working culture continously once a week, i’ve sensed best and most natural professional “stimmung” in do know in my 16+ years involvement in business.

there were some harder times and some easier one, but all in all, my statement as an amateur social researcher, working in chefs disguise in the backstage, is very positive. management, if i can say so,  is working on a relationships in a way everyone feels for himself as an important part of a company.

it is not a simple task. zemanta is for me sum of a very talented and personaly strong if not specific personalities (after all, who is not a special one??). everyone has a caracter and a statement about himself. in this times, where personality has to fit into strict corporate model, this democratical if not hippy environment is refreshing as a cold beer after tenis match.

as an economist, i have been working in different companies for seven years here in slovenia and what i did noticed was a lack of organisational and human resource knowledge. if there are inappropriate employees, relations, culture …, there is not a space for a developement. without a developement, you – as a company or individual – is a part past, not a present or even future time. here at zemanta, i can see – again, very subjective reflection, there is a big focus on a content. it sounds logical, but in my experiences, it is more an exotic rarity than common business sense here.

if i am more intimate, people at zemanta did support me at my first publishing project two years ago. as an author and a publisher i was working on a little book about vegetarian spreads and they were them who propose me crowdfunding system for getting the money for a print. and it was not just a phylosophical push, they ordered books in advance so i did collect money with their help to finish a project.

the book was a hit and it drives me to another, much bigger publishing project. in a good wibe of first experience, i did start, shorty after first launch, more ambitious cook book about adriatic fishes. the book was declared as the most beautiful slovenian book for the year 2013 and in it is nominated for best designed book and best fish cook book at gourmand international cookbook fair, which will be held in beijing in may this year.

but in behind, work for zemanta means to me also stable and fair cash inflow, which enables me to write about food and do publishing work as a freelance indepentent author and indie publishing house, with more book titles still to come.

i am small. zementa is much bigger. but we have in common passionate drive for changes, for innovative, personal approach, for being open for new things, even if some experiments do not succeed (for instance, miso soup from last week was too salty). but again, it is this open and optimistical environment i am receiving and learning from zemanta team.

they do support me, they are tolerant, they are looking at me not just as a service, but as a personality, they trust me ( i decided what will be on menu every time), they are reliable and thrustworthy, they are inteligent and sexy. i do belive in their story, not just from my egoistical side, but i see them as a role model for younger slovenian entrepreneurs and new wave economy, who do dare and do care about a success, based on knowledge.

so, i anounce zemanta for my best business partner in last triade. clap, clap, clap, congratulations boštjan, gašper, andraž, dušan, sparkica, silvo, jure 3x, gape, rok, tomaž, marko, peter, kale, martina …, all of the great zemanta team.

cache

klemen in studio

kdo sem jaz? in kaj počnem? malo je časa za refleksije, kuharija je ena naporna reč in založništvo prav tako. ko bom dostojno postavljen kot pravi dec, se ne bo ob merjenju in tehtanju mojega uspeha tega garaškega obdobja nihče spomnil. nah, saj najbrž tudi sam ne bom kaj dosti razmišljal o preteklosti. ali pač, z leti tudi to pride, čas se začne odštevati. Beri naprej

benetke

čudno je to mesto, grandiozno, fantastično, inspirativno na bolj svitli strani in pritlehno, zatohlo, trohneče in utesnjujoče na drugi. kontrastno razpeto med horizont vode (ženski princip) in hlastajočim nebom (moški princip) je živa zgodovina človeške norosti in fanatične zagnanost, ki naravo postavlja na polico knjižnice kabineta, kot predmet, s katerim se rokuje in tekmuje. Beri naprej