crk mrk

sončni mrki so neki posebni vsenavzoči kozmični mišteriji, doumljivi ali nedoumljivi, občutljivi vsekakor. ptiči obmolknejo, kosmate in repate živalce se zavlečejo v svoje brloge, človek odloži mobilni in se zazre v praznino (hope so), čas se khm, ustavi, svetloba dobi ostrejši ton/zven, nazadnje se mi je na poti iz šmarne gore vse skupaj zazdelo, da je okolje okoli mene obdala vijolična avra. itd. itd. …

za teden dni je crknila spletna, to želim povedati. hvala za opozorila, nekaj vas očitno je bralcev/spremljevalcev sicer redkih zapisov. Beri naprej

kako nastajajo knjige?

polenovki v banji dva

v samoti // v ozadju // v intimi in tišini // se drstijo ideje in prebirajo izkušnje.

za kuharsko knjigo se izbira // tehta // preizkuša // opazuje // okuša // sprejema in zavrača // deli // prespi // tuhta // stuhta // in zapiše.

za kuharsko knjigo o polenovki se vtise pritroga iz norveške  in polenovke namoči v banji.

knjiga izide konec oktobra.

bakalar in rokodelstvo

bakalar

živjo, ime mi je klemen in že dolgo nisem nič napisal na blogu. škrabam lepo doma za računalnikom in skupaj spravljam knjigo o polenovki. familija zahteva svoje, veliko delam, da si sploh lahko privoščim samorastniške eskapade. in skoraj vsak dan tečem, kot odgovor na digitalizacijo življenja. urica teka vs urica bdenja ob statusih na facebooku, to je ta dilema. Beri naprej

zmuzljivo knjigotrštvo // fishy business

auxis rochei 758A8582

 

V četrtek sem se v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi udeležil debate o prihodnosti knjigarn. Vstopil sem skozi stranska vrata, pripravil sem zakusko za obiskovalce debate in naključne pohajkovalce med knjigami. Pohitel sem z rezanjem kruha in serviranjem namazov, da sem se zbasal na prosti sedež med Sama Ruglja in močno prehlajenega Andreja Blatnika. Četrta ali peta vrsta je nudila slabo slišnost gostov avditorija, ki so ob usmerjevalni besedi povezovalca Janka Petrovca diskutirali o trnovi poti knjigotrštva.

Nič presenetljivo je zavzel glavnino parketa predavatelj filozofske fakultete in vodja razvoja v Mladinski knjigi Miha Kovač, preostali trije udeleženci panela – Janez Miš iz založbe Miš, Davorka Štefanec iz koprske knjigarne Dom knjige in Mitja Ličen, direktor novomeške založbe Goga, so bolj kot ne statirali ob strani in zgolj vljudnostno odgovarjali na iniciacije moderatorja.

O usodi knjigarn in silnicah, ki vplivajo na njihovo poslovanje, ni bila namenjena glavnina besed, prav tako se udeleženci niso dotaknili ključnih dejavnikov na relaciji založnik – knjigarna, na vezi, ki določa in soustvarja samo vsebino ponudbe knjigarne.

K besedi se nisem prijavil, jasno je bilo nakazano, da je debata odprla preveč tem, tako da stik s solidnim številom obiskovalcem ni bil iskan, niti ne zaželjen, če dobesedno vzamem moderatorjeve besede, da naj se k besedi prijavi zgolj tisti, ki ima “res nujno kaj za vprašati”.

Za založnika, samozaložnika, kot sem jaz, je odnos s knjigarno zelo boleč. Zaradi vsesplošno sprejetega poslovnega modela komisijske prodaje tako vsebinsko (s knjigami) kot finančno ( najprej z zalaganjem vsebine – knjig in kasneje s financiranjem njihove prodaje) podpira knjigarne v njihovem delovanju na relaciji do končnega kupca. Tega segmenta se debata ni niti dotaknila, prej je šlo veliko smodnika na rovaš vedno krive in butaste države (najglasnejši glasnik pri tem je bil nihče drug kot Miha Kovač, ki ima z državo poleg zavoda Goga največ ekonomskih vezi).

Naslednji dan, v petek, sem obiskal cenjeno publicistko Vesno Guštin Grilanc v Repnu in se pogovarjal z njenim sinom Alešem, edinim slovenskim ribičem na italijanski strani Tržaškega zaliva. Aleš je pustil službo v gradbeništvu in se odsredotočil zgolj na droben ribolov s stoječimi mrežami in vršami. Profesionalno. Zadovoljen je s svojim delom, ne hlepi po količinah, temveč sledi naravnim ritmom morja. Če romb ne doseže trikilogramske teže ali je jastog poln iker, ju gladko izpusti. Čemu?

Aleš prodaja svež ulov neposredno končnim kupcem in trem izbranim restavracijam.

Ne udinja se trgovskim verigam in visokim rabatom, raje zavrti pet telefonov in proda deset, dvajset ali pet kilogramov ulova stalnim strankam. Zasluži več kot prej v redni službi in ne posiljuje morja kot to počnejo industriji podrejeni ribiči.

Spoštujem knjigarne in si niti malo ne želim, da bi propadle. Z nakupi podpiram knjigarno Zdaj neverjetne Saše Vodovnik nad Koseško tržnico in Modrijanovo knjigarno na Trubarjevi, kamor s hčerko zavijeva po šolske učbenike, stripe Kapitana Gatnika in tistih nekaj knjig leposlovja, ki jih zmorem pokonzumirat tekom leta. Prav omenjeni knjigarni sta podprli moje prve napore samozaložništva in mi pomagali zrasti do stopnje, da lahko letos samostojno nastopam na knjižnem sejmu s štirimi izdanimi knjigami v štirih letih.

Za novo knjigo o plavi ribi – predstavitev knjiga bo potekala prav na knjižnem sejmu – resno razmišljam, da bom prekinil logiko komisijske prodaje. Zakaj? Ker se vedno bolj ukvarjam z žicanjem za nakazila že prodanih knjig. Saša je edina knjigararka, ki se drži dogovora in redno odjavlja in plačuje zneske za prodane knjige. Za delo aktivnega promoviranja knjige in uspešno prodajo prejme 30% oziroma 35% rabata, kar znaša približno enkratni delež nabavne cene izdane knjige. Vrednost celotnih mesečnih rabatov ji omogočajo skromno preživetje z minimalno plačo, če sploh. Modrijanova knjigarna letos redno zamuja s plačili za prodane knjige, kar pomeni, da ima resne likvidnostne težave, nič dobrega.

Kako naprej? Če se dotaknem Aleševega pristopa, tako, da kot avtor/založnik prodam čim več knjig neposredno končnemu kupcu. To je za slovenske razmere spontana dodana vrednost za obe strani. Drugi korak pa je ta, da knjigarnam ponudim knjige v odkup po višjem rabatu, a za vnaprejšno odkupno ceno. Tako bodo zaslužile več in tudi prevzele odgovornost do mene, sebe in končnega kupca. Ustvariti morajo dodano vrednost, ki jo bo končni kupec prepoznal, ki bo pokrila vse stroške delovanja in še kaj čez, in omogočila spoštljiv odnos do dostavljalca vsebin, založnika. Komisijska prodaja prav slednjega sili v nepotreben podrejen položaj, ko nosi breme problemov, ki niso njegovi.

Za tuje založbe je fiksni odkup standard in tega se slovenski knjigotržci držijo, do domačih ponudnikov vsebine pa so zelo domači.

Knjigarne, kaj porečete na predlog, da sam vložim v dobro vsebino knjige, vi pa vložite denar vnaprej za 5 knjig in jih prodate s 50% rabatom? Fair enough?

rijeka – ljubljana – benetke

palamida rep lezeca

petek je dan za sveže ribice in školjke in …

v restavraciji dishi v centru mesta // argentinski park // stavba lovske zveze slovenije // z lepim vrtom, če bo lepo vreme. bo.

za kosilo bom skuhal, kar bo pač svežega prišlo v ljubljano iz jadrana. iz beneške lagune prihajo na prvi tir vongole, iz severnega jadrana ribe, še ne vem katere.

od dvanajste (ok, pol dvanajste, če delate v industrijski hali za tekočim trakom) do tretje, ajde, da grem potem domov in lahko naprej pišem knjigo o plavi ribi.

va blje ni.

kratke domače

za vse zamudnike, hojlaridojla, poletna delavnica peke kruha. dve delavnici, devetnajstega junija v petak ali soboto dvajsetega. program sem pripravil skupaj s tandemom petra veronika iz trgovine mokca, luštni punci sta in v kleti koseške tržnice sproti meljeta ekološke moke. prijava za delavnico in opis programa je tukaj.

sara koncilja je zaključila serijo ilustracij za novo knjigo o plavi ribi in se v četrtek odpravlja na delo na krf. ilustrirala je preko šesteset rib/predmetov, njeno odlično avtorsko delo bo močno obogatilo knjigo.

oblikovalka anja delbello ima sedaj par mojih tekstov in sarine ilustracije lepo shranjene na macu in se ogreva za ustvarjalne permutacije in kombinacije. kateri font izbrati? kako velika naj bo knjiga? kakšna struktura recepta? komaj čakam, da vidim njeno prav tako avtorsko delo. zareklo se mi je, da je anja ključna pri povezovanju moje govorice s sarinim likovnim jezikom.

meta wraber je pokukala izza risarske deske in obljubila sva si, da do konca avgusta ustvariva nove recepte in ilustracije za na novo oblikovano knjigo o namazih.

andreja šalamon verbič pa prevaja knjigo o kruhu v angleški jezik. dobra prevajalka je, res.

no, če ni to vse skupaj lepo, kaj? za pop plus poročal – klemen košir.

viroza, viroza

kako se svet spremeni, ko zboliš. notranji organi delujejo po drugačni uravnilovki, kot da bi se telo čistilo nabrane nesnage in bi v školjko in še kam spuščalo balast. v ušesih mi je brenčalo – končno sem dojel, da se želim preseliti. sosedje ob naši spalnici nabijajo pink teve že leta, toleranca, ki je prej mejila na muhavo zajebancijo, je postala neznosna. ne, nočem poslušat kričečih glasov, ko mi v glavi kljuva in se obračam v dezorientiranih vročičnih sanjah.

ledvica sem čutil, kri se je čistila, želodec krčil, črevesje plapolalo z boogy peristaltiko, pomisliti nisem mogel na vonj čebule in česna. sprejel sem vase le kakšno pomarančo in banano, pa galone zeliščnega čaja in vmes kakšno krepko bistro juhico, štiri dni zapored.

začel sem se spraševati, zakaj vsa gonja pred boleznijo, zakaj kuham, pišem, izdajam knjige, ali je to res to ali le beg pred kakšno drugo odgovorno odločitvijo. nasičenost je bila prava beseda.

počival sem kot že dolgo ne. telo je to zahtevalo in sem mu dal brez slabe vesti. daj, spoči se, poženi korenine v posteljo, saj ne bo konec sveta. duh se je začel krepiti in na vrsto so prišle knjige. kar je bilo pri roki, najprej vrhunsko začete mučenice želimirja periša, ki jim proti koncu zmanjkuje sape, pa bolj klasična novela job josepha rotha. končno sem bral bolj intenzivno in vmes iz sebe odšmrkal in odkrhal znatne količine sluzi. najbrž se je tudi kateremu od mojih sosedov porodila odlična zamisel o selitvi, sluzave drame so se odvijale na visokih decibelih v vseh naših sobanah brez diskretnosti.

nastajal je prostor za razmišljanje, ki ga v zdravem drncu življenskem preprosto ni. kdo sem, kam grem, a bom kar do konca svojih dni kuhal in zalagal tiste tri knjigarne z novimi in novimi kuharskimi knjigami? je to res “normalno” življenje ali bolj umetniško životarjenje, ki ga drugi umetniki seveda niti ne potrjujejo, ker umetnost je bolj ekskluzivna in hermetična od  nekih bukel z lepimi slikicami.

vmes sem se dobil z ilustratorko saro koncilja, želim si, da bi delala skupaj. in jana jevtović se poroči v petek, jaz bom pa dvorni kuhar.

najbrž se v tem viroznem tednu ni ne vem kaj drastično spremenilo in v tednih, ki prihajajo, tudi ne. ali pa so to spremembe, subtilne kot eksotični kobilar za savo, ki ga bolj slutiš kot vidiš. kdo ve.

vmes

prehodi so mi od nekdaj pri srcu, nemirno bitje sem brez zabetonirane identitete. zaključevanje zime v zgodnjo pomlad me vsako leto vrže iz ustaljenega utripa in poleže v reflektivne momente, drobne in bolj globoke, ko se ustavim in malo pomeditiram o prostoru in času.

norija s knjigo o kruhu se umirja, v domove sem pripeljal svežega duha, zori, mesi in peče se po domovih od goričkega do pirana, če si sposodim trajektorijo poeta. mediji so se vključili, kolikor so se, knjigarne so dobile svoje izvode, sledijo jim knjižnice.

kaj zdaj?

vsakič, ko se malo umirim, imam občutek, da nič ne delam in da sem luzer. emocija je sicer kar umestna, kot one man band skrbim za praktično vse in si mislim, da brez mojega poriva celotna zgodba klemena koširja kolapsira. osem let že drajsam to kao neodvisno indie zgodbo in sem utrujena samohodka sredi institucionalnih trat. če odprem opazovalno lino, opazim utrujenost vsenaokoli, očitno scuzanost nekega obdobja prihaja v sklepno fazo. še humanistične duše se oblačijo v črnino in delujejo kot pogrebci z rezkimi zaključki o koncu sveta.

kako naprej?

če bi imel redno službo, bi bil scenarij jasen – blefiral bi. fizis bi premaknil v pisarno in se delal aktivnega, tako kot vsi okoli mene, v resnici pa bi vegetiral in si mislil svoje, da je le plača petnajstega. torej, nič naprej, zgolj vrtenje na mestu.

podjetništvo in ustvarjanje pa naj bi imela krila, dinamiko, koliko potez je za sprejeti in okolje ni prav nič zasanjano, naelektreno je mnogo bolj od okorelih kultur preteklosti, ki imajo zgolj navidezno moč. če obstaneš, zaspiš kot sneguljčica.

po drugi strani pa so potrebni premisleki in operativni modus operandi je za to smrt. če se ne ustaviš, lahko drviš v povsem zgrešeno smer ali zgolj životariš.

vsak dan se malo usedem na štorček in se zamislim. kaj si res želim, kje sploh sem, kako potegniti poteze na šahovnici, kjer igram sam s sabo. vprašanja so zelo enostavna, odgovori pa kar ne prilezejo ven. čuden gozd je to, veje prepletene in žuželke nenavadne.

potrebujem enoletno štipendijo in 100.000 evrov. hahaha, res je. štipendija bi mi dala proste roke, da se lahko posvetim terenskemu delu in raziskujem še tako zakotne kotičke balkana, finančna injekcija pa bi mi omogočila prodor na tuje trge v maniri, kot bi temu šlo.

pa ne živim v poslovnem okolju, ki bi opazno spodbujal takšne palčke, kot sem jaz. tako me čaka garanje tako kot do sedaj, kot športnik bom še naprej zagrizen v cilje in bom žrtvoval večino svoje energije za knjižne projekte. na banki pa bom dobil par tisoč evrov kredita in čao miki.

si bom pa vmes vzel več časa za postanke. da se ne znajdem na koncu življenjske daljice in si rečem, kurc, živel sem pa le.