staub cocotte

ime staub rocaj

Dobra recenzija je za moj okus subjektivna ocena kritika, razvita iz nabora objektivnih informacij o opazovanem predmetu in neposrednih izkušenj z njim. Recenzentov okus igra tu seveda pomembno vlogo in ključno vprašanje ocene je, ali bi ta predmet imel in uporabljal sam. V tokratnem primeru je odgovor enoznačen, da, analizirano litoželezno posodo tvrdke Staub bi z veseljem imel v kuhinji za vse večne čase. Pravzaprav sem recenzijski izvod kar lepo kupil in ga že pridno uporabljam dober mesec. Subjektivnost pa taka, res! Beri naprej

Ajikiri

ne se zapičit v moje nohte, raje poglejte to lucidnost japonskega duha, ki vidi v glavi ribe navdih za konico noža.

šest let ga že drajsam in matram, tale moj rjaveči, prav nič chefovski nož, pa sem šele sedaj, ko sem po čudežu dobil na ljubljanski tržnici sveže plavice, sestavil to logično uganko.

ajikiri je ime mojemu ročno stolčenemu pomočniku, aji pa v japonščini predstavlja prav plavico ali lokardo (scomber japonicus), skuši podobno ribico, vse redkejšo in manjšo prebivalko tudi našega jadranskega morja.

ravno dovolj je močan, da prereže kost, dovolj lahek in gibek, da ribo filiramo, oster pa je, no, kot vsak asimetričen japonski nož – zelo (oziroma manj zelo, pa še vedno dovolj, če ga zanemarjamo in brusimo sem in tja po navdihu).

saj me je malo sram. ko sem ga prejel nekaj dni po naročilu preko interneta naravnost iz delavnice mojstra shinichija watanabeja, sem se zaneseno lotil rezanja jagnječje kosti. ajme, ajme, krh je naredilo, rezilo je bilo z manjšo škrbino razdevičeno.

pa dobro shajava, odlično, pravzaprav. zelenjava je nasekljana z občutkom in natančnostjo, čorbice imajo čisto svoj okus, če so sestavine narezane tako, kot morajo biti. konec koncev je tudi okus korenčka ali česna snovno geometrijska zadeva, tako kot ostrina mojega ajikirija.

kamena doba

še par let nazaj smo ob vsaki priliki poslušali o nokii in naprednih fincih. proizvajalec mobilnih telefonov je bil mantra politikov, univerzitetnih profesorjev, hot shot podjetnikov in vsakega, ki je želel podčrtati svoje pametne misli. danes se telekomunikacijski monstrum seseda vase in vzorni primeri dobre poslovne prakse in inventivnosti so se preselili drugam.

a fincem ni treba gristi nohte. imajo strateško zalogico koristnih kamenin tam v sibeliusevi kareliji. pa ne za struganje in klesanje mobilcev, ampak kot podlago za peko kruha. penetracija in zasičenost trga je še nizka, sem in tja se najde kakšen čudak, ki greje kameno ploščo tam ob treh zjutraj in nanj skrbno polaga hajane hlebčke. Beri naprej