zmuzljivo knjigotrštvo // fishy business

auxis rochei 758A8582

 

V četrtek sem se v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi udeležil debate o prihodnosti knjigarn. Vstopil sem skozi stranska vrata, pripravil sem zakusko za obiskovalce debate in naključne pohajkovalce med knjigami. Pohitel sem z rezanjem kruha in serviranjem namazov, da sem se zbasal na prosti sedež med Sama Ruglja in močno prehlajenega Andreja Blatnika. Četrta ali peta vrsta je nudila slabo slišnost gostov avditorija, ki so ob usmerjevalni besedi povezovalca Janka Petrovca diskutirali o trnovi poti knjigotrštva.

Nič presenetljivo je zavzel glavnino parketa predavatelj filozofske fakultete in vodja razvoja v Mladinski knjigi Miha Kovač, preostali trije udeleženci panela – Janez Miš iz založbe Miš, Davorka Štefanec iz koprske knjigarne Dom knjige in Mitja Ličen, direktor novomeške založbe Goga, so bolj kot ne statirali ob strani in zgolj vljudnostno odgovarjali na iniciacije moderatorja.

O usodi knjigarn in silnicah, ki vplivajo na njihovo poslovanje, ni bila namenjena glavnina besed, prav tako se udeleženci niso dotaknili ključnih dejavnikov na relaciji založnik – knjigarna, na vezi, ki določa in soustvarja samo vsebino ponudbe knjigarne.

K besedi se nisem prijavil, jasno je bilo nakazano, da je debata odprla preveč tem, tako da stik s solidnim številom obiskovalcem ni bil iskan, niti ne zaželjen, če dobesedno vzamem moderatorjeve besede, da naj se k besedi prijavi zgolj tisti, ki ima “res nujno kaj za vprašati”.

Za založnika, samozaložnika, kot sem jaz, je odnos s knjigarno zelo boleč. Zaradi vsesplošno sprejetega poslovnega modela komisijske prodaje tako vsebinsko (s knjigami) kot finančno ( najprej z zalaganjem vsebine – knjig in kasneje s financiranjem njihove prodaje) podpira knjigarne v njihovem delovanju na relaciji do končnega kupca. Tega segmenta se debata ni niti dotaknila, prej je šlo veliko smodnika na rovaš vedno krive in butaste države (najglasnejši glasnik pri tem je bil nihče drug kot Miha Kovač, ki ima z državo poleg zavoda Goga največ ekonomskih vezi).

Naslednji dan, v petek, sem obiskal cenjeno publicistko Vesno Guštin Grilanc v Repnu in se pogovarjal z njenim sinom Alešem, edinim slovenskim ribičem na italijanski strani Tržaškega zaliva. Aleš je pustil službo v gradbeništvu in se odsredotočil zgolj na droben ribolov s stoječimi mrežami in vršami. Profesionalno. Zadovoljen je s svojim delom, ne hlepi po količinah, temveč sledi naravnim ritmom morja. Če romb ne doseže trikilogramske teže ali je jastog poln iker, ju gladko izpusti. Čemu?

Aleš prodaja svež ulov neposredno končnim kupcem in trem izbranim restavracijam.

Ne udinja se trgovskim verigam in visokim rabatom, raje zavrti pet telefonov in proda deset, dvajset ali pet kilogramov ulova stalnim strankam. Zasluži več kot prej v redni službi in ne posiljuje morja kot to počnejo industriji podrejeni ribiči.

Spoštujem knjigarne in si niti malo ne želim, da bi propadle. Z nakupi podpiram knjigarno Zdaj neverjetne Saše Vodovnik nad Koseško tržnico in Modrijanovo knjigarno na Trubarjevi, kamor s hčerko zavijeva po šolske učbenike, stripe Kapitana Gatnika in tistih nekaj knjig leposlovja, ki jih zmorem pokonzumirat tekom leta. Prav omenjeni knjigarni sta podprli moje prve napore samozaložništva in mi pomagali zrasti do stopnje, da lahko letos samostojno nastopam na knjižnem sejmu s štirimi izdanimi knjigami v štirih letih.

Za novo knjigo o plavi ribi – predstavitev knjiga bo potekala prav na knjižnem sejmu – resno razmišljam, da bom prekinil logiko komisijske prodaje. Zakaj? Ker se vedno bolj ukvarjam z žicanjem za nakazila že prodanih knjig. Saša je edina knjigararka, ki se drži dogovora in redno odjavlja in plačuje zneske za prodane knjige. Za delo aktivnega promoviranja knjige in uspešno prodajo prejme 30% oziroma 35% rabata, kar znaša približno enkratni delež nabavne cene izdane knjige. Vrednost celotnih mesečnih rabatov ji omogočajo skromno preživetje z minimalno plačo, če sploh. Modrijanova knjigarna letos redno zamuja s plačili za prodane knjige, kar pomeni, da ima resne likvidnostne težave, nič dobrega.

Kako naprej? Če se dotaknem Aleševega pristopa, tako, da kot avtor/založnik prodam čim več knjig neposredno končnemu kupcu. To je za slovenske razmere spontana dodana vrednost za obe strani. Drugi korak pa je ta, da knjigarnam ponudim knjige v odkup po višjem rabatu, a za vnaprejšno odkupno ceno. Tako bodo zaslužile več in tudi prevzele odgovornost do mene, sebe in končnega kupca. Ustvariti morajo dodano vrednost, ki jo bo končni kupec prepoznal, ki bo pokrila vse stroške delovanja in še kaj čez, in omogočila spoštljiv odnos do dostavljalca vsebin, založnika. Komisijska prodaja prav slednjega sili v nepotreben podrejen položaj, ko nosi breme problemov, ki niso njegovi.

Za tuje založbe je fiksni odkup standard in tega se slovenski knjigotržci držijo, do domačih ponudnikov vsebine pa so zelo domači.

Knjigarne, kaj porečete na predlog, da sam vložim v dobro vsebino knjige, vi pa vložite denar vnaprej za 5 knjig in jih prodate s 50% rabatom? Fair enough?

petek je dan za ribe

100% jadran. jutri v dishiju kuhljamo od 12. do 15. ure:

100 v usta // ocvrti gavunčki s krompirjevo solato (gavunčki so tiste ribice, ki jim po pomoti rečemo girice)

jesensko krepka župa z morsko žabo, porom in žafranom

fina rižota s kozicami, bučkami in baziliko

osliči v brodetu na belo

patarači z žajbljevim maslom

testenine s triljami in pinjolami

hobotnica s krompirjem po dalmatinsko

šifra: fao 37.2.1 – divji jadran