staub cocotte

ime staub rocaj

Dobra recenzija je za moj okus subjektivna ocena kritika, razvita iz nabora objektivnih informacij o opazovanem predmetu in neposrednih izkušenj z njim. Recenzentov okus igra tu seveda pomembno vlogo in ključno vprašanje ocene je, ali bi ta predmet imel in uporabljal sam. V tokratnem primeru je odgovor enoznačen, da, analizirano litoželezno posodo tvrdke Staub bi z veseljem imel v kuhinji za vse večne čase. Pravzaprav sem recenzijski izvod kar lepo kupil in ga že pridno uporabljam dober mesec. Subjektivnost pa taka, res! Beri naprej

sarda sarda tartar

chiaroscuro A8231

umetniška je pot do palamidinega tatarca.

turbo sveža mala palamidica (cca 1/2 kg) // filetirana in ročno očiščena vseh koščic // grobo zmleta morska sol in poper // dve žlici olivnega olja // stisnjen sok polovice limone // sesckanje mehkega mesa z nožem, multipraktin ne ne // premešati in vložiti v hladilnik za vsaj pol ure, da se masa ohladi.

okus? prav nič ribji // palamidica = mehka, skoraj bela, nežnega, če ne rahlega okusa in lepljive strukture, ki vse skupaj lepo zveže. po teksturi, barvi in strukturi podobna teletini.

nov recept za knjigo o plavi ribi, ki izide oktobra.

… in na koncu dodamo žličico nomuja.

priznam, od podjetja pro 92 d.o.o. sem prejel tri kovinske škatlice mešanice začimb in s tem simbolno in tudi povsem konkretno odprl pandorino promo marketing woodoo skrinjico. kako naj se obnašam v tej situaciji, ko od zastopnika dobim v recenzijo tri izdelke v recimo vrednosti skupaj 13,99 eur in to zapeljem v še neomadeževan prostor spletne strani, kjer, točno, saj res, že prav dolgočasno promoviram bolj ali manj svoje knjige in delavnice?

nomu

o trženju in push pull akrobacijah razmišljam kar pogosto, po ne vem kakem ključu pa se kot prebrisan svetnik (ali svetniški foksner) nekako izločim iz te prodajne igre, češ, te low flow catch the cash scenografije se pa jaz ne grem, naj to džirlo dela in prodajalci klobas, avtomobilov in modrocev, skratka, jaz sem vzvišeni publicist, ki blagovoli hvaliti svoje dobrote na bolj fin način.

kar seveda ni res. prodajam se in tudi najeti se me da povsem klasično, odgovarjam na dopise bralcev in kupcev knjig, pečem kruh, režem sirčke in sem prijazen in vljuden do vsakega naročnika, s katerim se zapleteva v posel. tuhtam o ceni, prodajnih kanalih, prostorih, kamor vstopam in izstopam in, kaj je že tisti četrti p, promocija, točno, tudi o promociji teče in se kobali misel. kakorkoli obračam, sem samostojni podjetnik, brez kravate in s packo na hlačah, a nič zato.

tako niti ne vem, zakaj si življenje grenim z nekimi filozofskimi monologi, medtem ko s tošlom hodim naokoli in kupujem in prodajam tako kot vi, ki me berete.

imam pa svoje principe, in teh se držim, če jih le ozavestim (hehe). v knjige vložim več od večine založnikov, sem ravno prav priljuden in razgledan, da spravim skupaj kvalitetno delavnico, kjer se udeleženci počutijo udobno in sprejeto, poglobim se v vsebino, ki jo prodajam, do sodelavcev sem spoštljiv in jih plačam bolje, kot je to v cehovski navadi. držim se dogovorov in se znam opravičiti, če ga posračkam. in kar je ključno – vsakemu dam vedeti, da moja duša ni naprodaj. kjer se ne počutim prijetno in sprejeto, me ni zraven.

// premor //

zdaj pa lahko le kaj povem o nomu začimbah. že leta jih uporabljam in so ene najbolj aromatičnih in živih mešanic, brez katerih moja kuhinja ne bi bila takšna, kot je. ker sledim poti preprostega kuhanja, kjer ima najpomembnejše mesto sestavina, mi pomagajo zaokrožiti to sveto preproščino treh, štirih odličnih sestavin v zaključeno jed, ki gre brez posebnih protokolov in krancljanja na krožnik in iz krožnika v usta.

takole pravim – sestavine so 50%, druga polovica je kuhar in tukaj pri mojem delu predvsem pazim, da ne povozim to prvo polovico. in če so sestavine prva polovica, so začimbe v velikih primerih tretjina te polovice.

zamižite in si predstavljajte prve bučke tomaža iz sostrega (okej, so iz rastlinjaka). zjutraj jih je obral, kapljice rose še polzijo nizdol, konci so polni mlečka in prav nič izsušeni, kar razganja jih od vode. pa okus? jah no, malo zgodnje so še, sonca ni bilo toliko kot na siciliji ali turčiji, sorta je rahlo našopana na količino in rastlinjak nekako zadrži čebele in čmrlje in z njimi ali brez njih nekaj tistega okusa, ki ga ustvari rast na svežem zraku.

čez dve uri vas čaka postrežba kosila za dvajset plesalcev in plesalk, utrujenih in ravno prav sitkanih, ker lakota je huda reč. polovica jih sanja o čevapčičih (sploh tisti iz balkana), dva sta striktna vegana, preostali pa so takšni kot jaz – radi imajo pestre in pisane zelenjavne jedi.

ker je život ona stvar, zbog koje mozag kuca, potegnete uravnilovko in kupite štiri kilograme tomaževih bučk, skupaj z berivko in mladim krompirjem (tomaž, daj spusti malo ceno, no, mislim, 5 eur za kilogram??).

krompirček popečete na olivnem olju, v imenu pravic veganov spustite maslo, ob koncu peke dodate malo nomu maroških začimb – koriander je notri in laška kumina, pa malo cukrčka in čilija, pa popra, muškatnega oreščka, ingverja, mišji repek nagljevih žbic in kurkume za barvilo. sladek krompirček bolj nevtralnega okusa postane pikantno sladek krompirček mamljive barve in vonjav, karakternega okusa, ki spominja na potovanje po točno, tuniziji leta 98 in jah, kaj je že notri, kumin, a ne, v falafle na trubarjevi ga notri dajejo, prima, prima.

blago berivko sperete v vodi, jo odcedite in dodate najboljši oljček, kar ga je doma, posujete z žličko ali dvema nomu mešanice italijanskih začimb, jej jej, kako lepo zadiši po rožmarinu in suhi baziliki, ki ni sveži niti blizu, a kaj, ko še ni poletja. pa posušeni paradižniki in olive dodajo svoje, naj bodo berivki zgolj sramežljiva spremljevalka, tako kot origano in timijan. še blaga dozica viktorjevega teranovega kisa iz tubelj gre počez in posip iz suhega kvasa in polnokrvna solata (le zakaj ne bi bila berivka glavna jed?) je že tu.

// požirek čaja //

// in še en //

ker imam na mizi tri mešanice začimb, naj napletem še eno navezo – bučke. saj sem jasno nakazal, da so predvsem na oko seksi voda, kajne? nomu indijska mešanica začimb jih povzdigne v višjo prehransko kasto. namesto šlepanja na praženo čebulo in česen se naj bučke okopajo v eterični kopeli grških in gorčičnih semen, kardamoma, cimeta, belega popra in kumina, in okej, na etiketi piše tudi dodana česen in čebula.

čista zmaga, vsi pošteni lačni ljudje bodo s tako začinjenim kosilcem prezadovoljni, senzorika čutil bo varno zaparkirana v udobno meditacijo, kako je svet lep in sploh fajn. in še enkrat si bom na koncu rekel, ufa ufa, dobro sem zvozil kuharijo, mucke predejo, živela pestrost začimb (nomu ali nenomu, to tukaj nima veze).

kolikokrat sem šel čez opisano zgodbico in to, res, prav res, z nomu kovinskimi škatlicami. vedno sem se lahko zanesel na polno aromo očitno pravilno sušenih rastlinic in plodov, nekdo v nomu laboratoriju v južni afriki ima čutno rokico, le ceno so navili malo preveč. a za semi profi kuharja, kot sem jaz, ki se vozi v sklumpanem avtu, a poišče in uporablja najbolj kvalitetne sestavine, so nomujčki a must. tri zvezdice od štirih.

za vas je nomu začimbe okušal in preizkušal klemen košir.

nomu začimbe lahko kupite v vseh tisoč in en dar trgovinah ali preko spletne strani tisoč in en dar.

 

sardele po ribiško

le kam pljuje barka? naložit knjige o plavi ribi, v oktobru letos izidejo. za zdaj lahko predstavim le ekipo. na ilustracijah sara koncilja (klap klap klap). za adobe in designom anja delbello (bravo, bravo) in za ošiljenim svinčnikom klemen košir (hop, hop, hop).

zahod plivarica 010

v soboto smo se vrnili iz visa, okoli mene so nametani lističi z nakracanimi zapiski, komižani so mi povedali o tem in onem in mi razlagali, kaj in kako jedo in pijejo. nekaj povsem zame, kajne?

za okus pripenjam prvi skicirani, neavtoriziran recept, sestavine moram še dobro natehtat in še kakšno vejico in črko obrnit. a za okus bo. jutri v torek in v četrtek za njim pripeljejo v ljubljano sveže sardele. in morda še kdaj vmes. zatorej …

SARDELE PO RIBIŠKO
 
Ko si na garaškem ribolovu sredi odprtega morja in te obdaja zgolj črna noč, ne kompliciraš in narediš le tisto, kar je res neobhodno, tudi ko gre za marendo na ladji. Spodaj zapisani brodet si pripravljajo posadke plivaric za malico, ko pred zoro dvignejo mrežo z ujetimi sardelami. Prva runda ribic gre naravnost k dežurnemu kuharju – ta ribe očisti in jih skupaj z grobo nasekljano čebulo, paradižnikom iz konzerve, oljčnim oljem in vinom vloži v lonec ter prižge močan ogenj na plinskem gorilniku. Ko brodet zavre, ribič zmanjša ogenj in čez tri četrt ure, ko so nalovljene ribe že zložene v kašete, postreže krepko jed lačnim in utrujenim težakom. Z rokami ločujejo meso od kosti in v gosto omako točajo kruh, vino pa jih čaka na kopnem, saj je delo le delo.
 
 
malica za 4 osebe:
 
60 dag svežih sardel
(pet, šest na osebo)
1 večja čebula
velika pločevinka paradižnika
(850 g)
2 dcl domačega belega ali rdečega vina
1 dcl oljčnega olja
sol, poper po okusu
 
Vsako sardelo posebej podrgnemo s kuhinjsko krpo, da jim odstranimo luske. Nato vsaki s prsti preščipnemo glavo in skupaj z njo odstranimo drobovje. Po želji jih splaknemo pod tekočo vodo, a spomnimo se, da je okoli nas noč in nam že kruli v želodcu.
 
Čebulo olupimo in grobo naseljamo na manjše koščke. Enakomerno jih potresemo po dnu širšega lonca, na čebulo položimo očiščene sardele in prelijemo s paradižnikom iz pločevinke, oljčnim oljem in vinom. Pri tem imamo dve smeri, elegantno z belim vinom, ki ribe ne bo obarval ter robustno s črnim vinom, kjer je okus brodeta še nekoliko bolj intenziven. Ne glede na barvno vina naj bo le to gosto, mastno, po možnosti mediteransko.
 
Šele ko smo vse sestavine vstavili v lonec, ga prestavimo na močan ogenj (kot ste opazili pri ribiškem brodetu nič ne pražimo). Ko tekočina zavre, znižamo ogenj, solimo in odprto kuhljamo še približno 30 do 35 minut, da se omaka opazno zgosti. Lonec le vsake toliko pretresemo in na koncu popramo po želji.
 
Postrežemo skupaj s svežim ali ne tako svežim belim kruhom, če ni delovnega inšpektorja v bližini si nalijemo čašo vina, ki smo ga uporabili v brodetu.  
 
**
 
Če imamo srečo v ribarnici, lahko sardele mirno nadomestimo z manjšimi skušami ali lokardicami (ribiči jim pravijo ćurlice).