svetovni dan knjige

živela knjiga! ofucana, subvencionirana, idealistična, naivna, prodorna, bebava, slikovita in asketska, tukaj je, z nami, ob vseh upadih in globelih in krizah šanta ob naši nonšalanci v velikih količinah. slovenci morda ne beremo, izdajamo pa knjige na veliko.

ker se name ob prazniku nihče ne spomni, se bom kar lepo sam izpostavil. nič ne proslavljam, pridno delam in se izogibam kulturnim dogodkom, ker nimam časa za njih. prekarni samozaložnik sem, ki ga podpirajo zgolj bralci. takih nas je malo.

pečem kruhe za modrijanovo knjigarno, čez uro in pol bo podelitev knjižnih nagrad. in bom zraven, če ne drugega, s pogačami.

drugače pa, danes je padla odločitev. kruh moj vsakdanji izide v angleškem jeziku v mesecu oktobru v omejeni nakladi 900 izvodov. lepa novica, ne? če ste international, se lahko pofočkate za poslovna darila. v razmislek pomislek.

in kaj si mislim o knjigi? kraljevska disciplina je, kot šprint v atletiki ali stol za industrijskega oblikovalca. fizična je, to je njena velika prednost pred televizijo in računalnikom. naj ne zmanjka dreves za papir, to si želim, za bralce me niti ne skrbi.

po delavnici

v kostanjevici na krki smo v nedeljo mesili testo in pekli hlebe in bagete v krušni peči. jana milovanovič je bila kot vedno nenadkriljiva organizatorka in promotorka, vodi lokalno transnacionalno društvo za trajnostni razvoj tera vera, po srcu in izobrazbi je antropologinja, terensko delo ji je podobno kot meni velika strast.

zbobnala nas je kar nekaj skupaj, se naslonila na lokalno skupnost (ivan in zvonka), ki sta nas v njuni prikupni zidanici tudi gostila. udeležba je bila celo mini mednarodna, prostovoljki iz sardinije in portugalske sta mi gledali pod prste in tipali karakter slovenske nacije.

spekli smo ržen hlebec, dva ducata baget in pirin kruh s semeni, popili vsaj dve majolki ivanovega cvička, vmes podiskutirali o tem in onem ter si na koncu ogledali razstavo avantgardnega umetnika toneta kralja v kostanjeviškem samostanu. pa pokukali smo v romansko gotsko baročno cerkev, kjer v volumensko posvečenem prostoru gostijo lesene skulpture hrvaškega umetnika mirka zrinšćaka.

po razstavi nas je vodil janin mož goran milovanovič, kustos galerije božidarja jakca v samostanu. res veliko ve, tako da hvala obema gostiteljema za radostni čas, ki sta mi/nam ga namenila pred/vmes in po delavnici.

o delovanju tera vere pa naj še kaj napiše jana sama (a si za to, jana?), kar nekaj zanimivih projektov vodi in še več jih bo (nekaj se zraven slinim z jadranom).

za okus pripenjam fotografije inštalacij kiparja mirka zrinšćaka.

skulptura enaskulptura dva skulptura tri

chioggia

chioggia so take male benetke, kjer ponovno začutiš močan stik lokalnega prebivalstva z morjem. ribarnica je srce starega dela mesteca, ki je tako kot bolj znana destinacija proti severu prepredena s kanali in omrežena s kamnitimi mostiči.

ko sem prečesal bogato ponudbo ribičev, mi je bilo jasno, kaj se tukaj kupuje – školjke, morske liste, sipe in kanoče, morske bogomoljke. to uspeva v plitvnih lagunah okoli in nosi nalepko lokalno. ostalo je nakupljeno iz nižjega, bolj dalmatinskega jadrana ali atlantika.

ulov chioggia

in artičoke. gospa jih je trebila na ulici, z ostrim nožem jim je odsekala spodnji del in še z dvema, tremi potegi izluščila srce.

gospa articoka

za raziskovalno pot ostaja še odprt kvarner, rijeka s celotno istro, pula, kamenjak, naša obala, trst in benetke.

viroza, viroza

kako se svet spremeni, ko zboliš. notranji organi delujejo po drugačni uravnilovki, kot da bi se telo čistilo nabrane nesnage in bi v školjko in še kam spuščalo balast. v ušesih mi je brenčalo – končno sem dojel, da se želim preseliti. sosedje ob naši spalnici nabijajo pink teve že leta, toleranca, ki je prej mejila na muhavo zajebancijo, je postala neznosna. ne, nočem poslušat kričečih glasov, ko mi v glavi kljuva in se obračam v dezorientiranih vročičnih sanjah.

ledvica sem čutil, kri se je čistila, želodec krčil, črevesje plapolalo z boogy peristaltiko, pomisliti nisem mogel na vonj čebule in česna. sprejel sem vase le kakšno pomarančo in banano, pa galone zeliščnega čaja in vmes kakšno krepko bistro juhico, štiri dni zapored.

začel sem se spraševati, zakaj vsa gonja pred boleznijo, zakaj kuham, pišem, izdajam knjige, ali je to res to ali le beg pred kakšno drugo odgovorno odločitvijo. nasičenost je bila prava beseda.

počival sem kot že dolgo ne. telo je to zahtevalo in sem mu dal brez slabe vesti. daj, spoči se, poženi korenine v posteljo, saj ne bo konec sveta. duh se je začel krepiti in na vrsto so prišle knjige. kar je bilo pri roki, najprej vrhunsko začete mučenice želimirja periša, ki jim proti koncu zmanjkuje sape, pa bolj klasična novela job josepha rotha. končno sem bral bolj intenzivno in vmes iz sebe odšmrkal in odkrhal znatne količine sluzi. najbrž se je tudi kateremu od mojih sosedov porodila odlična zamisel o selitvi, sluzave drame so se odvijale na visokih decibelih v vseh naših sobanah brez diskretnosti.

nastajal je prostor za razmišljanje, ki ga v zdravem drncu življenskem preprosto ni. kdo sem, kam grem, a bom kar do konca svojih dni kuhal in zalagal tiste tri knjigarne z novimi in novimi kuharskimi knjigami? je to res “normalno” življenje ali bolj umetniško životarjenje, ki ga drugi umetniki seveda niti ne potrjujejo, ker umetnost je bolj ekskluzivna in hermetična od  nekih bukel z lepimi slikicami.

vmes sem se dobil z ilustratorko saro koncilja, želim si, da bi delala skupaj. in jana jevtović se poroči v petek, jaz bom pa dvorni kuhar.

najbrž se v tem viroznem tednu ni ne vem kaj drastično spremenilo in v tednih, ki prihajajo, tudi ne. ali pa so to spremembe, subtilne kot eksotični kobilar za savo, ki ga bolj slutiš kot vidiš. kdo ve.