prvi koncert mojega srednješolskega benda se je začel in zaključil tako, da nismo odigrali niti enega komada. strah nas je bilo in še preden smo prišli na vrsto, smo se ga že napili. enostavno ni nas bilo na oder (mislim celo, da so nas povsem upravičeno diskvalificirali).

če bi odigrali tistih par komadov, bi nas poslušalo zgolj par ljudi, bolj zaradi firbca kot muzike same. bili bi prvi ali drugi na vrsti in svetu bi predočili našo genialno glasbeno vizijo še v času popolne svetlobe, kar je v glasbenem svetu alternativne muzike bolj ali manj smrt. kdo pa hodi ob šestih popoldan na koncerte?

imeli smo še nekaj špilov in svirk, najboljši koncert je bil v kudu, povsem dovolj, da smo si napolnili pehar žlahntnih spominov za stara leta. sedaj lahko hčerkici govoričim, da sem igral bobne in pisal besedila.

včeraj sem predstavljal sebe in knjigo fao 37.2.1 skupaj z božidarjem jezernikom v modrijanovi knjigarni. prišlo je šest, sedem ljudi, nisem štel. za razliko od koncerta, ki niti ni bil koncert, sem dogodek vodil in speljal do konca. napovedano se je zgodilo. človek postane z leti bolj, khm, zrel in odgovoren.

počutil pa sem se enako, kot takrat – bedno in samosprašujoče, čemu vse skupaj. ni publike, ni benda. ali knjige.

pa sem se spomnil na začetke, ne vem, pj harvey, ajde, recimo. mislim, da je imela prvi koncert bolj sama zase. in je šla naprej in postala zrela in žlahtna muzičistka s slastnimi ploščami. na primer.

od naše prvotne muskonterske ekipe se dva ne ukvarjava z glasbo. sine je vzgojitelj v vrtcu, jaz pišem knjige in kuham. miloš je končal akademijo in poučuje kontrabas, žagi pa ustvari za deset polnkokrvnih elpijev brezkompromisne elektro pop alter neo primitivizam godbe na letni bazi (za hobi, to je tudi res).

ergo, si, kar želiš biti. hočem biti avtor in založnik? mhm. mhm ali mhm? mhm! okej, pol pa zapri gobec in fucking pojdi dalje.