šlampasto popolna morska paella

nič nisem šel guglat, da bi sledil nekomu nekje, ki je itak skopiral recept od nekoga drugega in tisti prav tako itd itd… pravzaprav se mi niti ne da česat tega črevesja, da bi prišel do ene dostojne in nenapihnjene zgodbice o katerikoli jedi brez nekih zlatih niti nostalgije, iz katerih se tkejo miti in tudi kakšni bolj zabetonirani koncepti kaj je prav, če že ne zapovedano. Ti so pri kulinaričnih identifikacijskih točkah nekega naroda še sploh delikatni in zagatni, v tem primeru so na tapeti španci. Beri naprej

najava

le kaj? od kje? čemu?

ko pridem k sebi od potovanja (recimo temu potovanje), dvakrat zadiham in spišem prve vtise.

vmes si grem ogledat v narodno galerijo razstavo brumna, bienala vizualnih sporočil. knjiga fao 37.2.1 – divji jadran je prejela posebno pohvalo mednarodne žirije.

stay tuned.

Kraški brin v roki zašumi

Z očetom sta pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti pričela s kuhanjem brinjevega žganja in navada je postala tradicija. Danes je Smiljan Sosič s Kozine eden redkih zanesenjakov, ki s palico in nabiralnim sitom lazi po kraških brezpotjih in opreza za grčastimi grmovji brina. Tistemu, ki je poln zrelih temno modrih plodov, bo ukrivil krošnjo, jo nagnil nad rešeto in potolkel s palico. Bobnenje popadanih mesnatih jagod bo dalo znak, da se je zgodba o prvovrstnem domačem brinjevca začela.

Beri naprej

balkon

vse živo se je že dogajalo na teh štirih kvadratnih metrih, ki štrlijo ven iz fasade zemeljsko obarvanega bloka iz sedemdesetih let. Pod njim se od vsega začetka odvija življenje, saj meji na park, točno pod njim pa teče pot do serije vrstnih hiš z atriji. Okoli so tudi balkoni, zastekljeni, goli, s ptičjimi hišicami ali še raje brez, s kramo ali zminimizirani, mogoče zgolj s škatlo za odlaganje papirja. Spodaj. Spodaj so terase, na katere ljubosumno kdaj prav po nemarnem stresem drobtine s prta, ali pa bolj po nesreči polijem nekaj vode za zalivanje rož v teglcih. Beri naprej

v haloških goricah

Ko se žejen popotnik ustavi pred vrati haloške domačije in poprosi za vodo, bo dobil v roke kozarec vina. Trta na tem gričevnatem in odmaknjenem svetu med Dravskim poljem in hrvaškim Zagorjem že od dobe Keltov blaži težaško življenje pridnih ljudi, ki so strma pobočja in zbito lapornato zemljo vzeli za svoj dom. Stanko Plavčak iz Podlehnika je eden vse redkejših vinarjev, ki še kljubuje zahtevnim naravnim danostim in ohranja tradicijo haloške krajine in človeka živo. Beri naprej