citrus aurantium

korčulani ji pravijo ljuta naranča. ni pekoča, vendar je preveč kisla in grenka (ali obratno), da bi jo jedli kar tako, kot navadno pomarančo. konec aprila sem utrgal sadež na polnem drevesu v zaselku čara in vinar, katerega sem postavil ob drevo za portret (zmanjkalo je dober meter višine do želenega efekta), mi je povedal, da jih zaradi kislosti ne povohajo ne ptiči ne žuželke. nekam žalostno so oranžne krogle ždele v krošnji, kot polna novoletna jelka brez navdušenih otrok pod njo in prazničnega šundra. utrgal sem eno in jo celo pot nazaj do korčule vohljal in vlačil po rokah. debela lupina je dišeča in eterična. ni čudno, da je bergamotka (citrus aurantium, var. bergamia) sorodnica ljutice v levem kolenu.

domačini cepijo na njeno podlago pitomo narančo, se pravi gojeno, divjo pa uporabljajo za začinjanje pečenih rib in mesa, z lupino vred če se ne motim jo prekuhajo v odlično marmelado. navada je tudi, da si jo sem in tja, bolj starejši kot mlajši, stisnejo v rdeče vino. poskusil sem in kaj naj rečem, ostajam pri čistem vinu in čistem vohljanju lupine.

čabata ciabatta

jah, čabata je kruh, ki vedno izgine raz dva tri, zato bo tokrat prispevek brez fotografije. deca doma so pojedla poslednji kos in tatkotu ni ostalo drugega, kot da spiše recept na suho. to pa je tudi nekaj, ne.

včeraj sem za sonce.net pripravil zakusko (tomo živjo!) in čabate so bile hit. večina jih je s polnimi usti pokomentirala, hrmnjkakojedoberkruh, sam pa sem se muzal in ga sproti rezal. tri dni sem pripravljal testo, zato je res moralo biti fck*** dobro, kaj dobro, vrhunsko.

dolga in počasna fermentacija da kruhu okus in pika. in pri kruhu iz osiromašene in blede bele moke brez kakšne močne osebnosti je to ključno, drugače žvečimo čisti dolgčas. skratka, spodnji recept je trojno preverjen in brez bližnjic, tako rekoč hard core čistunski vrhunec. zatorej, akcija! Beri naprej

nadeluena

zadnji teden sem se imel res fino. trikrat sem se dobil na randiju z damiro skansi, avtorico res okusno napisane, fotografirane in oblikovane kuharice diši po mediteranu, decembra izdane pri slovenski založbi ebesede.

prvič se je odvil spoznavni klepet, ogrevala sva se za intervju, ki bo izšel v aprilu v prilogi nedela odprta kuhinja. drugič sva speljala serijo petih fotografij za prispevek, kar je bil v aprilsko tmurni svetlobi kar konkreten izziv. v tretje sva ob kavici poklepetala in en dva tri sem popisal šest strani inspirativnega pogovora – o sobotnih sprehodih po tržnicah sveta, vplivu benečanov na dalmatinsko kulturo in prehrano, pa o vlaškem meščanskem življenju v zaledju morja in preprosti, zdravi in okusni prehrani bogatega mediterana.

za okus pripenjam fotografijo kraljevske pastiere napolitane, sladice, ki jo je damira uvrstila med izbrane recepte za prispevek v časopisu. za recept bo potrebno še malo počakati, bodite v pozoru naslednjih nekaj nedelj.

 

bakalar V2.0

Malo sem se že naveličal tolčenja kitastega in žvečljivega, prav nič metaforičnega polena iz posušene trske. Saj je bakalar seksi in fajn, ampak v iskanju nadomestne ribe se mi je oko ustavilo na svežih osličih. So najbližji jadranski sorodnik severnjaške trske in po okusu sta si ribi res podobni – obe imata sočno, prijetno sladkasto meso srednje čvrste strukture. Olesenelo truplo sem tako nadomestil s svežim in na dan je prišel za pojest dober namaz.

fotografija klemen košir in janez marolt, recept je del prihajajoče knjige FAO 37.2.1.

Beri naprej