čebular

ne, čebulna čabata ni zmagala na današnjem panelu treh rustikalnih copatlov, ki sem jih kot predvozače četrtkovega kosila zamesil in napekel za ekipo zemante. delila si je častno drugo mesto z gorgy gorgeous plesnivo sirno izvedenko, po radostnih vzklikih in prikimavanju se je na vrh povzpela….

…. ma ja, predvidljivo in logično in in čisto na mestu, no, da, tista s taggiasca prodotto di liguria olivami. mislim, jasno in zicersko zato, ker sem v testo vlil vso oljčno olje, kar ga je tegelc vloženih oliv vseboval. dobro podmazan kruh se je res jedel kot vse popolne stvari – suvereno – nonšalantno – egotrip – samostojno, brez parčkanja z ne vem čim, ker je popolnost pač enostavno enostavna, kolikor se da. nič enostavneje od tega.

recept seveda prileti z nekajdnevnim zamikom, premišljen, pretehtan in razdeljen.

ržo

kot obljubljeno in končno, recept, da, recept, brez njega ne gre. s tehtnico sem se pojal po kuhinji, si pisal doktorske zapiske, se praskal za ušesom in na sprehodu s kuko razmišljal, kako speljati enu fajn orto, res tak ržen kruh, kot se šika. pa ne da bi korošcem gledal pod prste, kako spravljajo svojega rženca v peč. vodilo je bilo, kako bi ga jaz spravil notri oziroma kot bi rekla mojca iz petkove predstave danes zadnjikrat sinje ožbolt (fajn predstava, priporočam) – in sedaj nekaj popolnoma.

Beri naprej

reci ržžžžžžžžžž

evola, prototip rženega kruha, kot si ga zamišljam, da mora biti. gost, sladko dišeč, nižji od napumpanih belčkov, vzdržljiv, blago kislega okusa in s čvrsto strukturo, ki se ne drobi. role model.

še enkrat potehtam sestavine in spišem zanesljiv protokol, da boste copy paste pekli tale zimski kruh lepo doma za vse večne čase.

njegov bratranec je ultner brot iz vall d’ultima v zgornjem poadižju, vzorec smo izvohali v turistični štacuni malo višje od bolzana, pač edina je bila odprta za božične praznike.

ja, z janežem in kumino je zabeljen in to je čisto v redu in fajn, preverjeno na otrocih. kumina je seveda zmleta.

torej, majkemi, v ponedeljek prilepim rezepturo.

 

mise en place ali nova knjiga v delu

na hitrico in na kratko (post decembrsko ulaufavanje) – živ in zdrav sem. nič se nisem slinil  s kakšnimi emocionalno novoletnimi leporečji, kaj vem zakaj ne. v bistvu sem komaj čakal, da vsa histerija dvanajstice mine in tako sem se proti koncu stampeda zgolj prestavil iz delovne mize za sedež avtodoma in hopa, družno družinsko smo odbrzeli k prijateljem na sever, v schwerin (alenka, matthias, lisa in leni, ahoj!).

saj bom kaj prilepil gor, a ves ta uvod je namenjen le radostnemu (in ponosnemu tudi) vzkliku – yo, yo, pišem novo knjigo!

sveže, divje in sezonsko iz globočin morja jadranskega je okvir, skratka, o ribah bo tekla beseda. in o čupah, slovanih, trstu in okolici, tam gor do devina in izliva timave, pa o škrgah, kleščah, izbuljenih očeh in vsej čudesnosti morskega sveta tudi.

knjiga nastaja v tandemu z diplomirano oblikovalko barbaro ogrič. podlaga so tudi tokrat ilustracije, barbara se je odločila za tehniko tuša, kemičnega svinčnika in ediksa. z zajetno mapo hodi v ljubljano na sestanke s tiskarji in prvo serijo štiriintridesetih ilustracij za k receptom je že ustvarila. inteligentno, taktilno, hudomušno in pogumno se je lotila dela.

ker me prehiteva z ustvarjenim, sem se dobro zasidral za mizo in že brskam po skicirkah iz terena in kuhinje.

danes sem se smukal okoli juh in jušnih osnov. spisal sem recept za bistro, krepko, lukso in baby b. jutri me čaka še koketa, pa namaz adriano, bakalar v2.0 in maslenko, in tako dalje in tako naprej.

če me srečate v ribarnici, me seveda pocukajte. ja, eno polno in odpiljeno letino vam želim, klemen