pri maji liculovi na skledi solate

Majo Licul sem spoznal, še predno je kakorkoli vedela, da obstajam. Zgodba se ni začela za veliko mizo zelene hiše v Krakovem, kjer smo neko zanimivo obdobje skupaj obedovali in si pripovedovali in delili okruške naših življenj. Vse skupaj se mi je zavrtelo nazaj. Da, nekoč sem jo videl v tiskarni pri legendarnemu Stanetu Peklaju, kjer je kot oblikovalka bdela nad izvedbo enega od svojih projektov. V spomin so se mi vtisnile njene prodorne oči in tisti neposreden, nekoliko sunkovit govor, ki nakazuje na neko neukročenost in svojeglav značaj.

Zdaj smo že toliko domači, da jemo iz iste sklede, ko se obiščemo. Vsi imamo radi radič in vsem je blizu preprosta kuhinja iz najboljših sestavin, kar jih premore tržnica in še posebej Maji tako bližnja istrska zemlja. Ko srebam njeno juhico ali bezam kose krompirja iz solate, se kar prestavim k njeni babici v Pulo in postanem del zgodbe, ki jo deli z nami. Beri naprej

mame in sinovi

Kuha umno in preudarno, tiho, brez velikega pompa, ker je priprava kosila za družino nekaj tako normalnega in vsakdanjega kot dihanje. Njene jedi božajo, če so še tako preproste. Tisti neopisljivi občutek za mero ima, zaradi katerega je porova juha vrhunsko doživetje. Tako kot vsaka skrbna mama ne mara skuštranih frizur, stikanja po loncih pred obrokom in hoje po kuhinji v čevljih. In ko v življenju kaj zaškripa, se zatakne ali zakomplicira, je takoj zraven. Takšna je Nada Košir, moja mama.

Če je kdo resnično vplival na moj kuharski okus, je bila to ona. Zaradi njene lahne, nežne roke vem, da je kuhanje stvar občutka in ne toliko razuma. Z neutrudno pripravo kosil za vso družino (le kje so zdaj ta skupna obedovanja ob pol štirih?) mi je približala preproste vsakodnevne jedi iz sezonskih sestavin in me navadila na te male družinske rituale za mizo, ki jih prenašam naprej, v svoj dom. Beri naprej

Oživljena kraška tradicija

Kako preživeti s tem, kar kraška zemlja da, je za družino Stancich iz Volčjega Gradu pri Komnu povsem praktično vprašanje. Samooskrba je beseda, na katero Ivana in njen mož Sergij velikokrat pomislita, ko sledita na pol pozabljeni kmečki tradiciji Kraševcev in jo preudarno in z občutkom vključujeta v delo na vrtu, njivi, gozdu in vinogradu. Oživitev stare kraške kmetije, kjer živita skupaj z otroci Ana Marijo, Ivanom in Andrejem, sta vzela kot vseživljenski proces, skozi katerega se na vrednotah dediščine postavlja nova zgodba.


„Sva zamejska Slovenca,“ sta se Ivana in Sergij v mehki slovenščini preprosto predstavila na kamnitem borjaču pred prenovljeno domačijo, ko sem ju s pomočjo domačinke le uspel najti. V udobnih delovnih oblačilih sta delovala sproščeno in dostopno, kot da bi ju srečal na medidativnem sprehodu kje v naravi. „Kar naprej, kar naprej,“ sta me povabila v svoj svet in z veseljem sem vstopil. Beri naprej