zagovor

 

prvi sem prišel na kraj dogodka. z dvema torbama robe sem vstopil v sobo z oznako d-28 in se zagledal v okroglo mizo z ekranom na sredini in zastavami v kotu (ali pa sem si jih domislil tam). občutek je bil zoprn, najbrž tudi zaradi pričakovanja nečesa, ki se ima zgoditi čez slabo uro. soba za zagovor. komisija. protokoli. vloge. huh, kdo bi se tega radostil? Beri naprej

pralni stroj, servis, gradela & tuna

takole je bilo. gospod serviser, mojster marjan podjed, mi je pritrogal nazaj popravljeni pralni stroj. povezal je cevi, ga priklopil na električno omrežje in demonstrativno vključil program centrifuga. boben se je vrtel tako kot leta poprej, glasno in tekoče, brez drgnjenja ob tesnilno gumo vrat. nosilec (če je to križ bobna) je dva tedna nazaj potrgalo, nastala je kozmična precesija v kopalnici, naklon je skratka povzročil drgnjenje bobna ob gumo, zato je škatlo treslo kot med ujmo in dišalo je po zažganem (zažgani gumi točno).

Beri naprej

Najava

kako se bo podpisovala pod svoje prispevke še ne vem. vam pa lahko zatrdim, da ima izjemen občutek za ravnovesje, urno roko in oko esteta. občutljivo bitje je iskrivega raziskovalnega duha. malo je enigmatična, ima dober okus za glasbo in počasi, z užitkom kadi. ne verjamem, da se bo omejila na sladice in drdranje receptov. počakajmo, počakajmo…

V Izložbi

Od prejšnjega tedna vem, kje je Mušičeva vila. Tam, pri, za, ob Plavi laguni, pred njo, na njenem vrtu dobesedno, ob cesti, pa je nameščena Izložba. Mala oaza je to, če že sledimo filmskim oznakam becirka, kjer Primož, Nina in Martin crkljajo senzibilne ljudi s sveže pripravljenimi kosili.

 

 

Beri naprej

Jagnje

Rejci drobnice vijejo roke. Sesutje gradbenega sektorja je sesulo zaposlene fizične delavce, zaradi odlično delujoče pravne države so pobasali tisto nekaj dostojanstva v vrečko in se s sposojenim denarjem odpeljali tja, od koder so prišli. Ni razloga za slavje, nič se ne bo peklo jagnjetine.

Slovenci nismo nori na meso drobnice. V trgovini najraje kupimo piščančja prsa, svinjski kare ali kos govedine za nedeljsko juhico. Poreklo mesa ni pomembna informacija, niti ne način vzreje, krma, s katero se je pitalo žival, ali morda celo pogoji, v katerih je živela. Cena je odločujoči faktor nakupa in tako kot večina razvitega sveta smo družba trgovskih akcij in politike velikih pridelovalcev. Beri naprej

Pri mastjoku v Zamušanih

Poezija okoli bučnega olja je nekaj povsem drugega kot pri zlatem oljčnem olju. Namesto mediteranskih hribčkov in srebrno bleščečih gajev, ki se nastavljajo soncu, si moramo zamisliti jesensko megleno ravnico in pogled usmeriti k tlom, ne k nebu. Oljka je vihravo drevo, buča plod, ki zraste naslonjen na zemljo. In če oljka prav nič sramežljivo razkazuje svoje bogastvo, ga buča skriva pogledu. Kaj je tisto, kar je varovano, najbolje ve oljar, tak kot Ivan Korošec iz Zamušanov pri Ptuju.

 

 

 

Beri naprej

Vampi

Omledno sivi, skrivnostno nagrbančeni in gumijasto spužvasti na ugriz človeka ne pustijo ravnodušnega. Ali jih ljubiš, če že ne fetišistično slaviš, ali pa ti, no, pritisnejo na želodec.

ilustracija Iva Tratnik

Mislim, da se je Marko Crnkovič nekoč v eni od kolumen spraševal, kdo in čemu si kuha to svinjarijo doma. Zakaj zasmraditi celo stanovanje (in pokuriti uro ali dve prostega časa) , če lahko vampe lepo obarjene in narezane kupimo pri mesarju, za štedilnikom pa jih le po svoji izbiri in razpoloženju brez večjih trpljenj dopolnimo in dokončno pripravimo. Beri naprej

Umedena delikatesa

V osemdesetih je prepričal starše, da so eni prvih na Obali načrtno zasadili kakijeva drevesa. Vzgib navdušenja je bil skrit v prepričanju, da za to rodovitno drevo ni potrebna kakšna posebej pretirana skrb, kar mu je bilo kot študentu agronomije, naklonjenemu ekološkim principom (in seveda mladostniški ležernosti), blizu. Zvedavost ga je vodila v odkrivanje zakonitosti sušenja plodov, ki jih je skozi leta poskusov in tuhtanja razdelal do popolnosti. Janko Brajnik, mojster sušenja kakijev iz Boninov pri Kopru.

Pogled na dvorišče družine Brajnik v Boninih je razkrival prav posebno okolje. Iz prenovljene zidane hišice, ki je nekoč služila Jankovemu staremu očetu kot čebelnjak, se je skozi vodoravno napeljano kovinsko cev valil dim in naznanjal, da se v notranjosti nekaj dogaja. Z Jankom sva vstopila v topel prostor in pred nama se je razgrnila paleta skrbno zloženih rumeno oranžnih plodov, ki jim je delala družbo razgreta peč in pet brnečih ventilatorjev. „To je sušilnica,“ mi je Janko predstavil svoje delovno okolje in v peč naložil drva. Beri naprej

Čiča

Kraševci so jo nekoč, ko še ni obstajala beseda samooskrba, skupaj z bobom in lečo sadili po vrtovih in njivah kot pomemben vir beljakovin. Oblika zrna jih je navdihnila pri poimenovanju. Zaradi manjše izbokline v obliki nosu so jo krstili za nosk, nosc. Rimljani so v semenu videli ovnovo glavo (Cicer arietinum), kar smo poslovenili v čičerko.

Ne vem, kako bi lahko tako ljubeče pisal o tej stročnici, kot jo imam zares rad. Pripravljam jo v namazih, paštah, rižotah in solatah, vržem pest ali dve v zelenjavne juhe ali jo skuham kot samostojno jed. Fin lešnikast okus ima, čvrsto strukturo in prijetno nasiti tako čutila kot fizis. Beri naprej