Ajikiri

ne se zapičit v moje nohte, raje poglejte to lucidnost japonskega duha, ki vidi v glavi ribe navdih za konico noža.

šest let ga že drajsam in matram, tale moj rjaveči, prav nič chefovski nož, pa sem šele sedaj, ko sem po čudežu dobil na ljubljanski tržnici sveže plavice, sestavil to logično uganko.

ajikiri je ime mojemu ročno stolčenemu pomočniku, aji pa v japonščini predstavlja prav plavico ali lokardo (scomber japonicus), skuši podobno ribico, vse redkejšo in manjšo prebivalko tudi našega jadranskega morja.

ravno dovolj je močan, da prereže kost, dovolj lahek in gibek, da ribo filiramo, oster pa je, no, kot vsak asimetričen japonski nož – zelo (oziroma manj zelo, pa še vedno dovolj, če ga zanemarjamo in brusimo sem in tja po navdihu).

saj me je malo sram. ko sem ga prejel nekaj dni po naročilu preko interneta naravnost iz delavnice mojstra shinichija watanabeja, sem se zaneseno lotil rezanja jagnječje kosti. ajme, ajme, krh je naredilo, rezilo je bilo z manjšo škrbino razdevičeno.

pa dobro shajava, odlično, pravzaprav. zelenjava je nasekljana z občutkom in natančnostjo, čorbice imajo čisto svoj okus, če so sestavine narezane tako, kot morajo biti. konec koncev je tudi okus korenčka ali česna snovno geometrijska zadeva, tako kot ostrina mojega ajikirija.