1:7

le kam bi me umestil claude levi strauss v svojih antropoloških konstruktih, ko pet ur in pol na nizkem ognju krckam sveže stisnjem nefiltriran in nepasteriziran jabolčni sok, da na koncu dolgo-časenja dobim zgoščeno in zreducirano merico vesoljske čežane? 

vsa zgodba se je začela v leclercu, ko sem iz raziskovalnega firbca kupil sables de pommes, močno maslene piškote s tako omamnim okusom po jabolkih, da sem se odločil meni sicer nezanimivo piškotarijo skrekati kar lepo v domačem okolju.

začel sem z jabolki. pri toti štajerski teti na placu, ki prodaja tudi take antagonizme kot so mošančlji in lederce, sem nabavil šest kilogramom potolčenih in zavrženih jabolk po načelu bretonskih majstrov jabolčarjev, ko se jeseni lotijo kuhljanja cidra. “dajte mi en cuvee sladkih, kislih in trpkih jabolk, s’il vous plaît. in sem dobil točno to. tri evre za šest kilogramov same dobrote, merci beacoup.

ob pol osmih zjutraj sem poklical sosede in se prisvaljkal ob njihovem turbo sokovniku, ki je iz očiščenih jabolk izpljunil tri litre in pol zgoščene vlakninaste tekočine.

hop domov in z zlato rjavim nektarjem na nizek ogenj. sledili so badminton, nabavka, vozakanje, kuhanje kosila, branje in pisanje, demontaža počenega odtočnega kolena umivalnika v kopalnici, pa razvlečene priprave družinske odprave na šmarno, skratka, pet ur in pol se je zadeva gostila in na koncu sem dobil ajde, pol kilograma fkcing sladko trpko kisle jodldeihu gošče, ki me je z intenzivnostjo okusa posesala in raztreščila kot gastro črna luknja tam zadaj za saturnom. majkemi, res!

skratka, izlužil sem dobro osnovo za maslene jabolčne piškote.

klinc palc.

ne da se tekmovati z industrijo. okusa po jabolkih je bilo zgolj za odtenek napram kupljenim piškotom. mogoče se je zaslutilo, mogoče, tam zadaj nekje, da se je šest kilogramov jabolk nabasalo v pečene zvezdice, lunice in smrekice. ajajaj.

nauk basni. naslednjič kupi tono jabolk.

hecam se, prej dobro preberi deklaracijo na izdelku. delež dehidriranih jabolk, 6 odstotkov, piše na škatlici. okej. in malo naprej zgolj tisto bistveno – aroma. eh, to je to. zato so kupljeni piškoti tako neverjetno aromatični in okusni. zaradi dodane arome.

babice in mame in tete me niso podučile o uporabi arom. klinc pa tradicija. le slutim lahko, kako iz jabolk ekstrahirajo suho snov in z njo aromo in okus, ki je tekočina pač nima. pred očmi se mi narišejo razpaljeni valji v komori pod pritiskom, na katere tehnolog zlije jabolčni sok, da tekoči del izhlapi, suho snov pa potem posvaljkajo z valja kot pri dehidriranem mleku v prahu. saj pravim, fantazija.

za kosilo sem pripravil skledo siljenega radiča z lečo in suhim kvasom. no, to je pa že polje, kjer se industrija skrije. tega preprostega obroka ne more pričarati z vsem aparatom znanja in valji in komorami in razvojnim oddelkom z doktorji v belih haljah.

babica in mama, hvala za vajino doto.

 

4 misli na “1:7

  1. Majkejim!!!!!
    Povej keri keksi so to da nabavmo 🙂
    In ker suhi kvas mas to? Tiste kosmice? A to si kr postrosis po solati? Jaz sem ga enkrat kupla pa ne vem kako se bi ga lahko ponucala.. Bok!
    Ab

    • ana, po spominu, ker škatle ni več. sables de pommes v leclercu, nos region on du talent je znamka. suhi kvas kupim v kalčku ali živa centru, kosmiči, ja. potrosiš na koncu, tako in solato dvigne v nove višave :))

  2. ne vrzi une zgoščenine stran, še jo reduciraj! … peter patajac iz ruja je sok nažgal v razmerju 100:7, do hude sladkokisle jabolčne esence, ki, nakapljana na kakšen kos pečene svinjine, upraviči vse ure vložene v povretje …

    • ajme, tako nekako je paracelsus zlato ustvarjal. če ne bi bilo vmes mešanja, bi šel lepo pančkat in zjutraj postrgal dno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja